TFL Vsebine / Odločitve Ustavnega sodišča

Ustavna pritožba A. A. in zavoda B. & B. production STUDIO MI B. zoper sklep Višjega sodišča v Ljubljani št. III Cpg 33/2000 z dne 31. 5. 2000 v zvezi s sklepom Okrožnega sodišča v Ljubljani št. St 40/2000 z dne 31. 3. 2000 se ne sprejme.

Pravno stališče sodišča iz izpodbijanega sklepa, da v primeru odpovedi akta o ustanovitvi zavoda s strani enega od ustanoviteljev sodišče ne more začeti likvidacijskega postopka nad zavodom le na podlagi predloga tega ustanovitelja in samega zavoda, ampak bi bilo v tem primeru, ko med obema ustanoviteljema zavoda ni soglasja o prenehanju, treba najprej s tožbo v pravdi izposlovati ustrezno sodno odločbo o prenehanju zavoda in šele na podlagi takšne sodbe predlagati začetek likvidacijskega postopka nad zavodom, ne pomeni kršitve pravice do svobodnega združevanja (drugi odstavek 42. člena Ustave), pravice do sojenja brez nepotrebnega odlašanja (23. člen Ustave) in tudi ne kršitve pravice do uživanja lastnine (67.člen Ustave). Čeprav negativni vidik svobode združevanja v slovenski Ustavi ni izrecno določen, izhaja iz samega bistva te pravice in je njen nujni sestavni del. Interpretacija sodišča, po kateri je v obravnavanem primeru treba najprej izposlovati ustrezno sodno odločbo o prenehanju zavoda in šele na njeni podlagi predlagati likvidacijo, ni v nasprotju z ustavno zagotovljeno svobodo združevanja iz drugega odstavka 42. člena Ustave, saj pritožnika ne onemogoča in ga ne omejuje v tem, da bi dosegel prenehanje združbe, v katero je svobodno vstopil. Kot ustanovitelj zavoda, ki je v zavod vložil določen premoženjski vložek, je pritožnik pridobil le pravico do likvidacijskega deleža v primeru prenehanja zavoda in le slednje je - kot njegova premoženjska pravica - varovano s 33. členom v zvezi s 67. členom Ustave. Izvedba določenega sodnega postopka sama po sebi še ni kršitev ustavne pravice do sojenja brez nepotrebnega odlašanja, ampak do kršitve te pravice lahko pride šele v posameznem primeru sodnega postopka, če se ta zavleče preko razumnega roka. Sodišče je svojo odločitev oprlo na ustrezne določbe zakonov ter svojo odločitev obrazložilo z argumenti, ki jih v pravni znanosti uveljavljene metode razlage zakonov tudi dopuščajo, zato je ni mogoč šteti za arbitrarno.