TFL Vsebine / Odločbe Višjih sodišč

I. Pritožba druge toženke se zavrne in se sklep Okrožnega sodišča v Ljubljani V Pg 1677/2021 z dne 19. 7. 2022 v izpodbijani VI. in VII. točki izreka potrdi.

II. Pritožba prve toženke se zavrne in se sklep Okrožnega sodišča v Ljubljani V Pg 1677/2021 z dne 27. 12. 2022 v izpodbijani II. točki izreka potrdi.

III. Druga toženka sama nosi svoje stroške pritožbenega postopka, tožnicama pa mora v 15 dneh od prejema te odločbe povrniti stroške pritožbenega postopka v višini 7.391,74 EUR, z zakonskimi zamudnimi obrestmi, ki tečejo od prvega dne po poteku roka za izpolnitev dalje do plačila.

IV. Prva toženka sama nosi svoje stroške pritožbenega postopka, tožnicama pa mora v 15 dneh od prejema te odločbe povrniti stroške pritožbenega postopka v višini 7.391,74 EUR, z zakonskimi zamudnimi obrestmi, ki tečejo od prvega dne po poteku roka za izpolnitev dalje do plačila.

Sodišče je verjeten obstoj terjatve iz naslova poslovne odškodninske odgovornosti zaradi neizpolnitve pogodbenih obveznosti oprlo na ugotovitev, da izjava prve toženke v dopisu z dne 31. 8. 2021 potrjuje, da ne bo več izpolnjevala svojih pogodbenih obveznosti. V skladu s 106. členom OZ je tak dopis pravilno štelo kot ravnanje, iz katerega je jasno, da prva toženka svojih pogodbenih obveznosti niti v dodatnem roku ne bo izpolnila. V posledici nastopa takšnih okoliščin ima upnik pravico odstopiti od pogodbe, ne da bi dolžniku dal primeren dodatni rok za izpolnitev obveznosti. Z odstopom od pogodbe upnik pridobi (odškodninsko) terjatev zaradi neizpolnitve pogodbenih obveznosti.

Nižji dokazni standard v postopku odločanja o začasni odredbi sodišču omogoča, da lahko o verjetnem obstoju relevantnih dejstev sklepa že na podlagi drugih, manj prepričljivih dokaznih sredstev od postavitve sodnega izvedenca. Dokazne listine tožnic niso brez dokazne vrednosti, kot trdi prva toženka. Še zlasti, če prva toženka zoper vsebino njihovih postavk ne poda nobenih konkretnih ugovorov in jim vnaprej odreka dokazno vrednost zgolj iz razlogov, ker izvirajo iz sfere tožnic, so brez podpisa in ne vsebujejo obrazložitve podatkov. Navedbe in dokazi tožnic so takšni, da omogočajo preizkus, zato višje sodišče zavrača pritožbeni očitek, da prva toženka konkretnega ugovora zoper njihovo vsebino ni mogla podati.

Dejstva, ki kažejo na nevarnost, da bo dolžnik s svojim premoženjem ravnal tako, da bo preprečil ali precej otežil izterjavo denarne terjatve, mora sodišče ocenjevati kot celoto in ne zgolj vsakega posameznega dolžnikovega ravnanja posebej. Če bi ravnanja prve toženke ocenjevali vsakega zase, kot si to prizadeva pritožnica, bi se bilo mogoče še strinjati z oceno, da vsako posebej ne izkazuje nevarnosti. Vendar pa, gledano nanje kot na celoto, takega zaključka po presoji višjega sodišča ni mogoče napraviti. Pravilna je odločitev sodišča prve stopnje, da je v presojo vključilo celotno postopanje prve toženke in ga pri presoji nevarnosti ovrednotilo skupaj s postopanjem druge toženke in v luči vseh okoliščin obravnavane zadeve.