TFL Vsebine / Odločitve Ustavnega sodišča

Ustavna pritožba A. A. zoper sodbo Vrhovnega sodišča št. I Ips 251/97 z dne 6. 4. 2000 v zvezi s sodbo Višjega sodišča v Ljubljani št. I Kp 413/97 z dne 11. 6. 1997 in sodbo Okrajnega sodišča v Kranju št. K 228/93 z dne 19. 3. 1997 se zavrne.

Ker je bila zadeva skladno s pravilom o nevezanosti sodišča na tožilčevo pravno presojo dejanja in skladno s pravilom, da se kazniva dejanja ugotavljajo in kazni zanje izrekajo po novem zakonu, če je ta za storilca milejši (drugi odstavek 28. člena Ustave), pravilno dodeljena v obravnavanje okrajnemu sodišču, je ustavnemu pritožniku sodilo stvarno pristojno sodišče in mu zato nista bili kršeni pravici iz 22. in 23. člena Ustave. Ker ustavni pritožnik ni izkazal, da bi moral biti tridnevni rok med vročitvijo vabila in glavno obravnavo (tretji odstavek 439. člena ZKP) v konkretnem primeru daljši, je očitno, da mu s tem ni bilo kršena pravica do primernega časa za pripravo obrambe (prva alineja 29. člena Ustave). Če dejanje, ki ga obdolžencu očita obtožba in za katerega sodišče ugotovi, da ga je v resnici storil, ne izpolnjuje katerega izmed znakov kaznivega dejanja, kakor so določeni z zakonom, pa je obdolženec obsojen, je prekršeno načelo zakonitosti (prvi odstavek 28. člena Ustave). Izvor listine ni znak kaznivega dejanja ponarejanja listin iz 256. člena KZ. Za obstoj znakov tega kaznivega dejanja ni pomembno, ali bi storilec s predložitvijo pristne listine dosegel namen, ki ga je zasledoval. Sodišča, ki so izdala izpodbijane sodbe, so z ustavnopravnega vidika ustrezno ugotovila, da je v konkretnem primeru izpolnjen tudi ta znak kaznivega dejanja ponarejanja listin, zato ni bilo kršeno načelo zakonitosti.