TFL Vsebine / Odločbe Višjih sodišč

I. Pritožbi tožencev se delno ugodi in se sodba sodišča prve stopnje:

(1) v izpodbijani I. točki izreka spremeni tako, da se glasi:

- ugotovi se, da je nično pogodbeno določilo Dogovora o višini odvetniške nagrade za opravljanje pravnih storitev, sklenjenega med A. A. in Odvetniško pisarno B., d. o. o. z dne 11. 12. 2014, o nagradi, ki po višini presega 15 % delež od uspeha zastopanja;

- v ostalem delu se zavrne zahtevek za ugotovitev, da je Dogovor o višini odvetniške nagrade za opravljanje pravnih storitev, sklenjen med A. A. in Odvetniško pisarno B., d. o. o. z dne 11. 12. 2014, ničen.

(2) v izpodbijani III. točki izreka spremeni tako, da sta toženca dolžna tožnici nerazdelno v roku 15 dni od prejema te sodbe plačati stroške postopka v višini 1.255,37 EUR, v primeru zamude z zakonskimi zamudnimi obrestmi od poteka roka za prostovoljno izpolnitev obveznosti dalje.

II. V preostalem se pritožba tožencev zavrne in sodba sodišča prve stopnje v izpodbijani II. točki izreka potrdi.

III. Tožnica je dolžna v 15 dneh od prejema te sodbe tožencema povrniti pritožbene stroške v znesku 851,36 EUR, v primeru zamude z zakonskimi zamudnimi obrestmi od zamude do plačila.

Odločanje o predhodnem vprašanju ne more predstavljati podlage za naložitev obveznosti dolžnikovemu dolžniku, da poplača tuj davčni dolg, če je sporno, ali del te obveznosti dolguje davčnemu dolžniku ali tretji osebi. Zato mora biti odločitev o spornem imetništvu terjatve sprejeta v kontradiktornem pravdnem postopku. Navedeno potrjuje pravni interes tožnice za tožbo, s katero v pravdnem postopku uveljavlja ničnost tistih dveh pravnih poslov, za katera je prvi toženec v davčni izvršbi zatrdil, da je z njima del zarubljene terjatve do svojega dolžnika prenesel na tretjo osebo (drugo toženko) in zato ne sodi več v njegovo premoženje, na katerega bi tožnica kot upnica lahko posegla z davčno izvršbo.

Pravilna je ugotovitev sodišča prve stopnje, da med strankama sporen Dogovor o nagradi nasprotuje izrecni zakonski prepovedi iz tretjega odstavka, ki zamejuje dogovor o deležu pravde (pactum de quota litis) na največ 15 % delež od zneska, ki ga sodišče prisodi stranki. Tej izrecni prepovedi namreč nasprotuje prvi odstavek točke 3 Dogovora, v katerem je bil delež dogovorjen v višini 20 %. Ker zaradi tega nasprotuje zakonskemu določilu, je navedeno pogodbeno določilo nično.

Primer zakonske prepovedi prenosa terjatve oziroma ničnosti pogodbe, s katero bi odvetnik kupil sporno pravico, katere uveljavitev mu je bila zaupana, ali si izgovoril delež pri delitvi zneska, prisojenega njegovemu naročitelju, je določen v drugem odstavku 441. člena OZ. Iz razlogov sodišča prve stopnje izhaja, da je šlo za plačilo odvetniških stroškov in honorarja za zastopanje, kar predstavlja podlago sporne cesije.