TFL Vsebine / Odločbe Upravnega sodišča

I. Tožba se zavrne.

II. Vsaka stranka trpi svoje stroške postopka.

Med gradbeno-inženirske objekte (po Enotni klasifikaciji vrst objektov (CC SI) s pojasnili, izdani na podlagi vladne uredbe) se uvrščajo objekti prometne infrastrukture, med drugim: cestni priključki in križišča, prometne površine zunaj vozišča, npr. počivališča, parkirišča, itd., kar pomeni, da gre za gradbeno-inženirske objekte, ki jih ZGO-1 uvršča med zazidana stavbna zemljišča. Enako velja glede površin, ki služijo objektu (konkretizacija pojma gradbene parcele), kot npr. dvorišča.

Dostopne oziroma dovozne poti ali parkirišče za stranke s poslovnim prostorom niso funkcionalno povezani nič manj, kot npr. hodnik, sanitarije, ipd., saj so vse te površine nujno potrebne za normalno uporabo poslovnih prostorov. Hkrati te površine ustrezajo definiciji zazidanega stavbnega zemljišča, saj gre za površine, ki tvorijo funkcionalno celoto.

MOC je utemeljila opredelitev zemljišč v območje I.A, tako, da se je sodišče lahko prepričalo, da to ne temelji na prosti presoji, temveč na upoštevanih okoliščinah, ki so skladne z namenom NUSZ ter zato razlikovanje med območji (I., I.A, I.B in II.) in iz nje izvedena obremenitev nista arbitrarna, kot to skuša prikazati tožnik. Iz povedanega pa zato tudi ni mogoče slediti tožniku o prevladi načela ekonomičnosti nad načelom pravne države in enakosti pred zakonom.