TFL Vsebine / Odločbe Vrhovnega sodišča

Pritožba se zavrne in se potrdi izpodbijana sodba.

V primeru, ko tožena stranka tožniku ne verjame (ker njegove izjave niso skladne in niso verjetne), da se je znašel v okoliščinah, ki bi lahko pomenile preganjanje oziroma bi bil njegov strah pred preganjanjem utemeljen, torej ko ne izkazuje subjektivnih okoliščin, tožena stranka pred odločanjem glede statusa begunca ni dolžna pridobiti in se opredeliti do splošnih in specifičnih informacij v tožnikovi izvorni državi, ki bi utemeljevale tožnikov strah pred preganjanjem zaradi njegovih zatrjevanih subjektivnih okoliščin.

Po presoji Vrhovnega sodišča samovoljno nasilje (tretja alineja 28. člena ZMZ) v izvorni državi v izvorni provinci ne dosega takšne stopnje, da obstajajo utemeljeni razlogi za prepričanje, da se bo civilist, če se vrne v izvorno državo, v kraj, iz katerega je odšel, samo zaradi navzočnosti na tem ozemlju soočil z utemeljenim tveganjem, da utrpi resno škodo. V tem primeru pa tudi ni sporno, da tožnik ni član skupine, ki bi bila podvržena sistematičnemu trpinčenju, oziroma član kakšne preganjane skupine (3. člen EKČP).