Odločba o razveljavitvi sodbe Višjega sodišča v Ljubljani

868. Odločba o razveljavitvi sodbe Višjega sodišča v Ljubljani

Številka: Up-530/14-28

Datum: 2. 3. 2017

Ustavno sodišče je v postopku odločanja o ustavni pritožbi Slovenske demokratske stranke, Ljubljana, ki jo zastopa Odvetniška družba Matoz, o. p., d. o. o., Koper, na seji 2. marca 2017

Sodba Višjega sodišča v Ljubljani št. I Cp 313/2013 z dne 24. 4. 2013 se v delu, ki se nanaša na odločitev o zahtevku za javno opravičilo in na njej akcesorno odločitev o stroških, razveljavi. Zadeva se v tem delu vrne Višjemu sodišču v Ljubljani v novo odločanje.

Višje sodišče je z izpodbijanim delom sodbe spremenilo sodbo sodišča prve stopnje, tako da je zavrnilo tožbeni zahtevek, s katerim je pritožnica (v pravdi tožnica) terjala, naj se ji toženka (družba Delo, Časopisno in založniško podjetje, d. o. o., Ljubljana) javno opraviči za svoje navedbe, da je denar iz Patrie končal pri njej, tako da objavi opravičilo v časopisu Delo. Pritožnica je tožbo utemeljevala z argumentom, da je toženka v članku z naslovom »Denar od Patrie ni končal pri Janezu Janši, temveč v njegovi stranki SDS« nedopustno posegla v njen ugled z naslednjimi zapisi: (i) »Denar iz Patrie ni končal pri Janezu Janši, temveč v njegovi stranki SDS«; (ii) »'O tem imamo ogromno podatkov,' je finski preiskovalec Kaj Erik Björqvist odločno odgovoril na naše vprašanje, ali v tem trenutku oziroma v tej fazi preiskave razpolaga z dovolj gradiva, da lahko z gotovostjo reče, da se je denar iz finskega nacionalnega podjetja Patria ob nakupu njegovih osemkolesnikov stekel v našo nekdanjo največjo koalicijsko stranko SDS. Resno in izrecno je odgovoril: 'Da.'«; in (iii) »... (denimo, koliko denarja je Patria 'poslala' v SDS)...«. Pritožnica je trdila, da vsebuje članek (že v naslovu) neresnične trditve o dejstvih, kajti brez možnosti dvoma ji pripisuje nezakonito ravnanje – prejem podkupnine, ob tem pa edini v članku navedeni vir Björqvist zanika, da bi podal izjavo, kakršno mu pripisuje članek. Sodišče je obrazložilo, da je navedba, ki predstavlja naslov članka, pomensko tako odprta, da ne omogoča zaključka o njeni nedopustnosti, kajti ta naslov ne pomeni izrecnega in neposrednega očitka storitve nezakonitega dejanja in sam zase ne vsebuje jasnega in enoznačnega sporočila. Zato je vsebino naslova presojalo v kontekstu celotnega članka. Po presoji sodišča članek kot celota povprečnemu bralcu ne sporoča, da je pritožnica storila nezakonito ali celo kaznivo dejanje, ampak mu pušča prostor za kritično oceno o njegovi dejanski teži in sporočilu v luči navedbe o ugotovitvah preiskave, ki poteka na Finskem. Pač pa more po oceni sodišča pomeniti poseg v ugled pritožnice novinarjev zapis o tem, da je finski kriminalist na vprašanje, ali policija razpolaga z dovolj gradiva, da lahko z gotovostjo reče, da je denar iz Patrie stekel k pritožnici, odločno odgovoril, da imajo o tem ogromno podatkov, ter da je resno in izrecno odgovoril: »Da.« Impliciral naj bi namreč nezakonito financiranje pritožnice kot politične stranke in prejem denarne koristi kot odmeno za odločitev, da je država za nakup osemkolesnikov izbrala finsko podjetje. Ker pomeni navedeni zapis izkrivljeno oziroma predrugačeno sporočilo tega, kar je finski preiskovalec v resnici povedal novinarju, po oceni sodišča nedopustno posega v ugled pritožnice. Po ugotovitvah sodišča je namreč preiskovalec novinarju povedal, da imajo veliko podatkov o tem, da je denar iz Patrie končal v Republiki Sloveniji in da je pretok denarja iz Patrie k pritožnici ena od glavnih smeri preiskave. Ne bi pa naj novinarju dejal, da imajo dovolj dokazov, da lahko z gotovostjo potrdijo tak sklep. Objavljena izjava tako po oceni sodišča napelje k sklepu, da je zbranih dovolj dokazov za zaključek, da je pritožnica v zvezi s sklenitvijo posla med državo in Patrio od tega podjetja prejela denar, medtem ko iz izjave preiskovalca jasno izhaja, da je stekanje denarja k pritožnici teza preiskovalcev, ki je »(še) ne morejo potrditi (niti ovreči)«. Za to prenareditev preiskovalčeve izjave naj ne bi moglo biti upravičenega interesa, ki bi izključeval nedopustnost posega v pritožničin ugled. Zahtevek za objavo zahtevanega javnega opravičila je sodišče zavrnilo zato, ker je ocenilo, da pomeni prestrogo sankcijo. Obrazložilo je, da se opravičilo omejuje na navedbo iz naslova članka, ki je pomensko odprt in ne enoznačen, zato ni mogoč zaključek, da sam zase pomeni neresnično trditev oziroma da sam zase nedopustno krni ugled. Pomen, ki ga je naslovu pred tem pripisalo prvostopenjsko sodišče, namreč da gre za trditev o hudi kršitvi zakonskih norm in o protipravnem ravnanju, je po presoji Višjega sodišča le eden od možnih pomenov. Opravičilo, kakršno je zahtevala pritožnica, naj bi tako vključevalo tako nedopusten pomen naslova kot tiste pomene, katerih nedopustnost ni bila ugotovljena. S tem v zvezi je sodišče dodalo, da (ne)resničnost trditve, ali je bila storjena kršitev pravil o financiranju političnih strank, ni bila predmet pravde, prav tako v pravdi ni bilo dokazano, da članek ne daje nobene podlage za vzpostavitev povezave med Patrio in pritožnico v naslovu članka.

Pritožnica trdi, da je sodišče kršilo 2., 14., 22., 23., 25. in 35. člen Ustave. Ne strinja se s stališčem sodišča o pomenu naslova članka in poudarja, da se naslov glasi »Denar iz Patrie ni končal pri Janezu Janši, temveč pri njegovi stranki SDS«. Opozarja, da je sodišče navedlo, da podnaslov in odebeljeni uvod izločata razumno možnost razlage, da gre za očitek storitve nezakonitega dejanja, čeprav se je strinjalo, da naslov članka implicira nezakonito financiranje pritožnice, nato pa je kljub temu zaključilo, da navedba z opisano vsebino ne posega v pritožničin ugled. Po pritožničinem prepričanju je novinar objavil neresnično informacijo, v resničnost katere tudi ni imel podlage verjeti. S tem naj bi pritožnici očital enega najbolj zavržnih nezakonitih dejanj v politiki, to je koruptivnost, in članek naslovil s trditvijo, ki povprečnemu bralcu ne pušča nikakršnega dvoma o obstoju nezakonitih dejanj. Toženka naj bi tako nedvomno ravnala protipravno ter posegla v pritožničino čast in dobro ime. Pomen naslova članka po mnenju pritožnice nikakor in v nobenem primeru ne more biti pomensko odprt, temveč za povprečnega bralca pomeni, da je pritožnica dobila denar od Patrie, torej podkupnino. Zato naj bi sodišče z zavrnitvijo zahtevka za objavo opravičila kršilo 14., 22., 23., 25. in 35. člen Ustave. Pri presoji toženkinega nedopustnega ravnanja naj ne bi upoštevalo ravnovesja med pritožničino pravico do ugleda in toženkino svobodo izražanja. Pritožnica poudarja, da je imel novinar z vidika varstva osebnostnih pravic iz 35. člena Ustave dolžnost omejiti svojo svobodo izražanja, kajti za zapise v članku ni imel dejanske podlage v svojih virih, temveč si je z namenom večje branosti privoščil zapis trditev, ki niso resnične in vsebujejo zelo hude obtožbe. S tem ko se je sodišče strinjalo, da bi toženka članek lahko naslovila drugače in da je članek mogoče razumeti tudi tako, kot je trdila pritožnica, nato pa je presodilo, da toženka ni ravnala protipravno, je po oceni pritožnice povsem spregledalo 35. člen Ustave in sploh ni opravilo tehtanja med pritožničino pravico do varstva osebnostnih pravic in svobodo izražanja toženke. Poleg tega naj bi odstopilo od sodne prakse, ne da bi to obrazložilo, saj naj bi odločilo drugače kot Vrhovno sodišče, ki je v dveh sodbah ugotovilo protipraven poseg v osebnostne pravice z objavo lažne informacije oziroma neresničnih žaljivih dejstev. Nepravilno in absurdno stališče pritožbenega sodišča, da pomeni objava opravičila z zahtevano vsebino prehudo sankcijo, po trditvah pritožnice krši tudi njeni pravici do sodnega varstva in do pravnega sredstva.

Senat Ustavnega sodišča je 31. 3. 2016 s sklepom št. Up-530/14 ustavno pritožbo sprejel v obravnavo. O tem je skladno s prvim odstavkom 56. člena Zakona o Ustavnem sodišču (Uradni list RS, št. 64/07 – uradno prečiščeno besedilo in 109/12 – v nadaljevanju ZUstS) obvestil Višje sodišče v Ljubljani, skladno z drugim odstavkom istega člena ZUstS pa je ustavno pritožbo poslal v odgovor nasprotni stranki iz pravdnega postopka (toženki).

Toženka utemeljuje, zakaj izpodbijana sodba ne krši nobene od človekovih pravic in načel, na katere se sklicuje pritožnica. V zvezi z zatrjevano kršitvijo pravice do zasebnosti in osebnostnih pravic iz 35. člena Ustave opozarja na velik pomen svobode izražanja novinarjev. Toženka soglaša z argumenti sodišča o večpomenskosti naslova in ocenjuje, da bi šlo za nedopustno okrnitev ugleda le, če bi pritožnica dokazala nedopustnost vseh mogočih pomenov naslova. Pritožnica naj tudi ne bi uspela dokazati neresničnosti vsebine spornega naslova, kajti sodišče je zapisalo, da ni bilo dokazano, da članek ne daje nobene podlage za vzpostavitev povezave med Patrio in pritožnico v naslovu članka, in da neresničnost trditve o kršitvi pravil o financiranju političnih strank ni bila predmet pravde. Toženka je prepričana, da je sodišče v koliziji pravic iz 39. in 35. člena Ustave pravilno namenilo prednosti prvi. Pri tem naj nobeni od zakonskih določb ne bi dalo vsebine, ki bi bila v nasprotju s kakšno človekovo pravico ali temeljno svoboščino, temveč naj bi odločilo skladno s stališči Ustavnega sodišča (iz odločb oziroma sklepov: št. Up-2940/07 z dne 5. 2. 2009, Uradni list RS, št. 17/09, in OdlUS XVIII, 62, št. U-I-172/94 z dne 9. 11. 1994, Uradni list RS, št. 73/94, in OdlUS III, 123, št. Up-91/02 z dne 12. 3. 2004 in št. Up-584/12 z dne 22. 5. 2014, Uradni list RS, št. 42/14, in OdlUS XX, 34) in Evropskega sodišča za človekove pravice (v nadaljevanju ESČP).