TFL Vsebine / Odločitve Ustavnega sodišča

Četrti odstavek 399. člena Zakona o kazenskem postopku (Uradni list RS, št. 32/12 – uradno prečiščeno besedilo, 47/13 in 87/14) se razveljavi, kolikor izključuje pritožbo zoper sklep Vrhovnega sodišča o odreditvi pripora po četrtem odstavku 394. člena v zvezi z drugim odstavkom 398. člena Zakona o kazenskem postopku.   O pritožbi zoper sklep, s katerim Vrhovno sodišče odredi pripor na podlagi določb iz prejšnje točke, odloča senat Vrhovnega sodišča v sestavi petih sodnikov. Zoper odločitev o pritožbi ni dovoljena zahteva za varstvo zakonitosti.   Vrhovno sodišče odloči o zahtevah za varstvo zakonitosti, vloženih pred izdajo te odločbe, zoper sklep, izdan na podlagi določb iz 1. točke tega izreka, po določbah Zakona o kazenskem postopku in prejšnji točki tega izreka. O morebitni kršitvi človekovih pravic pri odreditvi pripora, če ta v času odločanja Vrhovnega sodišča ne traja več, izda ugotovitveno odločbo.

V skladu z drugim odstavkom 20. člena Ustave mora biti priporniku pravica do pritožbe proti pisni in obrazloženi odločbi o odreditvi pripora dana v vsakem primeru in ne glede na to, v kateri fazi (pred)kazenskega postopka je odrejen pripor. Ureditev, v skladu s katero po četrtem odstavku 399. člena v zvezi s četrtim odstavkom 394. člena Zakona o kazenskem postopku ni dovoljena pritožba zoper sklep, s katerim Vrhovno sodišče kot pritožbeno sodišče odredi pripor, je v neskladju z drugim odstavkom 20. člena Ustave, ki zahteva, da je zoper vsako odreditev pripora dovoljena pritožba.  Nespoštovanje ustavnih procesnih jamstev, ki so izrecno določena v drugem odstavku 20. člena Ustave, pa hkrati pomeni, da se o posegu v pravico do osebne svobode odloča na protiustaven način, zato je taka ureditev tudi v neskladju tudi s prvim odstavkom 19. člena Ustave.