TFL Vsebine / Odločbe Višjih sodišč

I. Pritožba se zavrne in se izpodbijana sodba potrdi.

II. Tožeča stranka sama nosi svoje pritožbene stroške, mora pa v roku 15 dni povrniti toženi stranki njene stroške pritožbenega postopka v znesku 2.132,87 EUR, v primeru zamude z zakonskimi zamudnimi obrestmi od prvega dne po poteku paricijskega roka dalje.

Tožeča stranka v nobeni vlogi ni specificirano navedla, katere napake so se pojavile v garancijskem roku. V ponovljenem postopku je v pripravljalni vlogi z dne 8. 10. 2020, sicer v zvezi s sklicevanjem na vlogo tožene stranke v drugem postopku (ki jo je prav tako predložila kot dokaz), navrgla določene napake, nikjer pa ni navedla povezave med ugotovljenimi napakami in predloženimi računi za opravljena dela. Iz računov je sicer res razvidno, katera dela so bila opravljena (na primer "sanacija ometov in terase", račun v prilogi A20), vendar pa, glede na 212. člen ZPP, ki jasno razlikuje med trditvami in dokazi ter glede na ustaljeno sodno prakso, dokazi ne morejo nadomestiti pomanjkljive trditvene podlage. Naloga sodišča pa ni, da iz predloženih dokazov samo oziroma s pomočjo izvedenca išče pravnorelevantna dejstva in iz njih izpeljuje trditveno podlago, še zlasti, če gre za obsežno dokumentacijo kot v obravnavanem primeru.

Smisel prepovedi sodbe presenečenja je v tem, da stranka ne pride v položaj, ko bi zaradi tega, ker je sodišče svojo odločitev oprlo na pravno podlago, na katero ob zadostni skrbnosti ni mogla računati, izgubila možnost navajati dejstva, ki so glede na tako, presenetljivo pravno podlago bistvenega pomena.