Odločba o ugotovitvi, da tretji odstavek 116. člena ter četrti in peti odstavek 406. člena Zakona o pokojninskem in invalidskem zavarovanju ter prvi in drugi odstavek 37. člena Zakona o spremembah in dopolnitvah Zakona o pokojninskem in invalidskem zavarovanju niso v neskladju z Ustavo

2625. Odločba o ugotovitvi, da tretji odstavek 116. člena ter četrti in peti odstavek 406. člena Zakona o pokojninskem in invalidskem zavarovanju ter prvi in drugi odstavek 37. člena Zakona o spremembah in dopolnitvah Zakona o pokojninskem in invalidskem zavarovanju niso v neskladju z Ustavo

Številka: U-I-303/18-38

Datum: 18. 9. 2019

Ustavno sodišče je v postopku za oceno ustavnosti, začetem z zahtevo Delovnega in socialnega sodišča v Ljubljani, na seji 18. septembra 2019

Tretji odstavek 116. člena ter četrti in peti odstavek 406. člena Zakona o pokojninskem in invalidskem zavarovanju (Uradni list RS, št. 96/12, 39/13, 44/14, 102/15, 23/17, 40/17, 65/17 in 28/19) ter prvi in drugi odstavek 37. člena Zakona o spremembah in dopolnitvah Zakona o pokojninskem in invalidskem zavarovanju (Uradni list RS, št. 102/15) niso v neskladju z Ustavo.

Zahteva za oceno ustavnosti 15., 16., 40. in 108. člena ter prvega, drugega, četrtega, petega, šestega, sedmega in osmega odstavka 116. člena Zakona o pokojninskem in invalidskem zavarovanju se zavrže.

Delovno in socialno sodišče v Ljubljani (v nadaljevanju predlagatelj) vlaga zahtevo za presojo ustavnosti 15., 16. in 40. člena, drugega odstavka 108. člena, 116. člena ter četrtega in petega odstavka 406. člena Zakona o pokojninskem in invalidskem zavarovanju (v nadaljevanju ZPIZ-2) ter prvega in drugega odstavka 37. člena Zakona o spremembah in dopolnitvah Zakona o pokojninskem in invalidskem zavarovanju (v nadaljevanju ZPIZ-2B). Zatrjuje kršitev 2., 14., 33., 50. in 74. člena Ustave. Zahtevo vlaga v zvezi s pravnomočno prekinjenim socialnim sporom, v katerem tožnik zahteva odpravo odločb Zavoda za pokojninsko in invalidsko zavarovanje (v nadaljevanju Zavod) o tem, da ima tožnik kot samostojni podjetnik od 1. 1. 2016 dalje lastnost zavarovanca obveznega zavarovanja iz naslova opravljanja samostojne pridobitne dejavnosti za 10 ur na teden in da se mu od 1. 1. 2016 dalje izplačuje le sorazmerni del starostne pokojnine. V zahtevi opozarja tudi na prizadetost nekaterih drugih skupin posameznikov, pri čemer omenja zlasti zavarovance iz 16. člena ZPIZ-2 (družbeniki oziroma delničarji gospodarskih družb, ki so hkrati poslovodne osebe).

Neskladje izpodbijane ureditve z 2. členom Ustave zatrjuje predlagatelj zato, ker oseba s statusom samostojnega podjetnika ne more več uživati polne pokojnine, prejšnja ureditev pa naj bi to celih 21 let omogočala. Navaja tudi, da je bila po prejšnji ureditvi starost za možnost uživanja pokojnine ob sočasnem opravljanju dejavnosti višja od same upokojitvene starosti in je zato marsikdo za več let odložil upokojitev. Kršitev načela enakosti pred zakonom iz drugega odstavka 14. člena Ustave predlagatelj zatrjuje zaradi razlikovanja med samostojnimi podjetniki in kmeti, ki jim ni treba ponovno vstopiti v obvezno zavarovanje, čeprav po pridobitvi pokojnine ohranjajo osnovno kmetijsko in gozdarsko dejavnost.Neenakost naj bi obstajala tudi v primerjavi z upokojenci, ki poleg pokojnine prejemajo tudi dohodke iz naslova civilnih pogodb (podjemnih in avtorskih) in dohodke na podlagi 27.a člena Zakona o urejanju trga dela (Uradni list RS, št. 80/10, 21/13, 63/13, 100/13 in 55/17 – v nadaljevanju ZUTD) o začasnem ali občasnem delu upokojencev. Pri tem naj ne bi bilo pomembno, ali se prihodki dosegajo trajno ali občasno, temveč bi moralo razlikovanje temeljiti na višini ustvarjenih prihodkov. Predlagatelj opozarja tudi, da davčni in statusni predpisi ter ustaljena praksa ne zahtevajo, da bi se avtor moral registrirati kot podjetnik, četudi svojo stvaritev opravlja vse leto ali če v tem obdobju opravi več stvaritev za različne naročnike. Položaj prizadetih zavarovancev predlagatelj primerja tudi s položajem delavcev v delovnem razmerju, za katere naj bi bili prispevke dolžni odvesti delodajalci, poleg tega pa naj bi se jim v pokojninsko dobo štela tudi obdobja obračunanih prispevkov, ki niso bili plačani. Sporno naj bi bilo tudi razlikovanje z družbeniki enoosebnih družb, ki so prokuristi družbe in hkrati opravljajo dejavnost, poslovodno funkcijo pa prepustijo tretji osebi, zaradi česar jim ni treba vstopiti v obvezno zavarovanje ter lahko prejemajo pokojnino. Neenakost naj bi bila podana tudi med samimi samozaposlenimi, ker nekaterim od njih (npr. samozaposlenim v kulturi) pod določenimi pogoji prispevke plačuje država. Opozarja še na neenako obravnavo samostojnih podjetnikov, ki so se upokojili po Zakonu o pokojninskem in invalidskem zavarovanju (Uradni list RS, št. 109/06 – uradno prečiščeno besedilo – v nadaljevanju ZPIZ-1) in za katere Zavod po uradni dolžnosti ugotovi lastnost zavarovanca za 10 ur na teden, v primerjavi s samostojnimi podjetniki, ki so se upokojili po ZPIZ-2, za katere Zavod po uradni dolžnosti ugotovi lastnost zavarovanca za 40 ur na teden. člen 33 Ustave in 1. člen Prvega protokola h Konvenciji o varstvu človekovih pravic in temeljnih svoboščin (Uradni list RS, št. 33/94, MP, št. 7/94 – EKČP) naj bi bila po mnenju predlagatelja kršena s posegom izpodbijane ureditve v lastninski vidik pravice do pokojnine, kot izhaja iz novejše ustavnosodne presoje (odločbi Ustavnega sodišča št. Up-360/05 z dne 2. 10. 2008, Uradni list RS, št. 113/08, in OdlUS XVII, 85, ter št. Up-770/06 z dne 27. 5. 2009, Uradni list RS, št. 54/09) in socialne doktrine. Zaradi tega naj bi bilo nedopustno pogojevanje uživanja pokojnine z opuščanjem dela. Takšna ureditev naj bi bila tudi v neskladju s 50. členom Ustave, saj naj bi jedro pravice do pokojnine zajemalo pravico posameznika, da mu, ko izpolni pogoje, pravica sama tudi gre. Predlagatelj navaja, da 50. člen Ustave zagotavlja dostojno življenje, in opozarja na zavarovance, ki so imeli zgolj formalen status brez dejanskih dohodkov in bodo morali prispevke in vračilo pokojnin poravnati iz zneskov že prejetih pokojnin. Meni, da za samostojne podjetnike brez dohodkov ali tiste z nizkimi dohodki obveznost vključitve v zavarovanje sploh ne bi smela veljati. Ureditev, ki tega ne upošteva, naj bi pretirano posegala v pravico do socialne varnosti. Izpodbijana ureditev je po mnenju predlagatelja tudi v neskladju s pravico do svobodne gospodarske pobude iz 74. člena Ustave, ker je neizogiben pogoj za nadaljnje prejemanje polne pokojnine, da zavarovanec preneha opravljati dejavnost.

Na zahtevo je odgovoril Državni zbor. Meni, da se na tožnika iz prekinjenega socialnega spora (v nadaljevanju tožnik) nanaša kvečjemu drugi odstavek 37. člena ZPIZ-2B v zvezi s prvo alinejo tretjega odstavka 116. člena ZPIZ-2. Zato naj za druge izpodbijane zakonske določbe ne bi bile izpolnjene procesne predpostavke za zahtevo. Neskladje z 2. členom Ustave po mnenju Državnega zbora ni podano. Izpodbijana ureditev naj bi temeljila na stvarnih razlogih, utemeljenih v prevladujočem javnem interesu. Z njo naj bi se želelo odpraviti neenakost med posameznimi kategorijami zavarovancev in sledilo temu, da je namen pokojninskega in invalidskega zavarovanja zagotavljanje socialne varnosti osebam, ki si je zaradi svoje delovne nezmožnosti zaradi starosti ne morejo zagotoviti same. Zagotovljeno naj bi bilo tudi dovolj dolgo prehodno obdobje. V zvezi s pravico do socialne varnosti Državni zbor navaja, da varstvo pravice do pokojnine v okviru socialnih pravic Ustava zagotavlja le državljanom in v višini življenjskega minimuma za preživetje. Pri tem naj za tožnika ne bi bilo izkazano, da je v ta minimum poseženo. Izpodbijana ureditev po mnenju Državnega zbora tudi ni v neskladju s 33. členom Ustave. Ni namreč izkazano, da bi izpodbijana ureditev posegla v pridobljeno pravico tožnika do upokojitve in da mu ni zagotovljeno uživanje pokojnine v višini socialnega minimuma. Izpodbijana ureditev naj tudi ne bi bila v neskladju s 74. členom Ustave, saj je tožnik še vedno vpisan v poslovni register samostojnih podjetnikov. Odgovor Državnega zbora je bil posredovan predlagatelju, ki nanj ni odgovoril.

Mnenje o zahtevi je poslala Vlada. Navaja, da ZPIZ-2 obsega obsežno tematiko pokojninskega in invalidskega zavarovanja. Pri oblikovanju sistema naj bi bilo treba upoštevati medgeneracijsko solidarnostno naravo sistema, dolgotrajnost vključitve v sistem in različne položaje posameznikov, ki se vključujejo v sistem na podlagi pravnega razmerja, ki je podlaga za vključitev. Vlada poudarja, da je smisel sistema obveznega pokojninskega zavarovanja zagotoviti varno starost takrat, ko si oseba iz razloga nastopa zavarovalnega tveganja starosti ne more zagotoviti dohodkov sama, ker se predvideva, da ni več zmožna sama z delom zagotavljati svojega dohodka in je zato upravičena do pokojnine, ki ji nadomešča dohodke, ki jih je prejemala med aktivno dobo. Opozarja, da bi z vsako drastično spremembo pogoja prenehanja obveznega zavarovanja pred izplačevanjem pokojnine močno posegli v sistem pokojninskega zavarovanja, kakršen je v veljavi do sedaj, zanemarljive pa niso niti finančne posledice. Meni tudi, da dolgoročnost sistema zahteva njegovo oblikovanje tako, da se upoštevajo tako potrebe in pravice zavarovancev (aktivna generacija) kot tudi uživalcev pravic, pri čemer naj zgolj na račun aktivne generacije ne bi bilo več mogoče podeljevati in povečevati pravic iz sistema. Navaja, da bi država, če bi predpisala, da se do določene višine dohodka ni treba vključiti v sistem, morala vzpostaviti tudi sistem, ki bi tem posameznikom zagotavljal pravico do pokojnine. Vlada ugotavlja, da se je ureditev, ki je dopuščala izjeme od vključitve v zavarovanje, z vidika socialne varnosti izkazala za napačno zaradi nizkih pokojnih teh zavarovancev, ki so izbrali, da bodo plačevali nizke prispevke. Poudarja tudi, da ustreznosti ureditve ni mogoče ocenjevati zgolj na podlagi posameznih členov, temveč je treba preučiti sistem kot celoto in vse ukrepe, predvidene tako za spodbujanje podaljševanja obveznega zavarovanja kot z vidika možnosti ohranjanja aktivnega statusa ob hkratni upokojitvi (prejemanje 20 % pokojnine v primeru ostajanja v obveznem zavarovanju ob izpolnitvi pogojev za upokojitev, možnost delne upokojitve in za 5 % povišana delna pokojnina, višje vrednotenje pokojninske osnove za maksimalno tri leta). Opozarja, da je bil razlog za sprejetje izpodbijane ureditve tudi v zagotovitvi izenačitve položaja različnih zavarovancev, in sicer glede možnosti delne upokojitve in možnosti hkratnega opravljanja dejavnosti in prejemanja pokojnine. Vlada meni, da 2. člen Ustave ni bil kršen, pri čemer opozarja na dolgo prehodno obdobje, ki je bilo na voljo zavarovancem za uskladitev statusa. S tem argumentom zavrača tudi očitke predlagatelja, da bodo morali zavarovanci obveznosti, ki so nastale zaradi neuskladitve statusa, plačati iz pokojnin, kar naj bi pomenilo kršitev 50. člena Ustave. Meni, da zakonodaja ne preprečuje nadaljnjega opravljanja dejavnosti in tako ne posega v svobodno gospodarsko pobudo (74. člen Ustave), temveč določa pogoje, pod katerimi je mogoče pridobiti pravico do pokojnine, pri ureditvi katere sta bili upoštevani tako ekonomska kot socialna narava te pravice. Obširno utemeljuje tudi, zakaj niso utemeljeni razlogi o nedopustnem razlikovanju med različnimi skupinami posameznikov.

Mnenje Vlade je bilo poslano predlagatelju, ki je nanj odgovoril. Ponovno navaja, da izpodbijana ureditev onemogoča izvzem iz obveznega zavarovanja tudi v primeru, ko zavarovanec dejansko sploh ne opravlja dejavnosti oziroma ne dosega visokih prihodkov. Opozarja na razlike glede ureditve pravice do oprostitve plačila prispevkov za različne skupine zavarovancev in na ugodnejši položaj kmetov v sistemu.

Ustavno sodišče je na podlagi drugega odstavka 28. člena Zakona o Ustavnem sodišču (Uradni list RS, št. 64/07 – uradno prečiščeno besedilo in 109/12 – v nadaljevanju ZUstS) pridobilo pojasnila Finančne uprave Republike Slovenije (v nadaljevanju FURS) glede pravnega položaja oseb, ki trajno, samostojno in na pridobiten način opravljajo delo na podlagi avtorskih pogodb, ter pojasnila Zavoda glede izvajanja obveznega zavarovanja kmetov v praksi. Ta pojasnila so bila poslana predlagatelju in Državnemu zboru, ki nanje nista odgovorila. Na podlagi 5. člena ZUstS je Ustavno sodišče od Zavoda pridobilo tudi podatke glede obsega sofinanciranja obveznega zavarovanja iz državnega proračuna v obdobju od leta 2016 do leta 2019. Tudi ti podatki so bili poslani predlagatelju in Državnemu zboru, ki nanje nista odgovorila.

Predlagatelj izpodbija ureditev, ki samozaposlenim osebam (15. člen ZPIZ-2) in družbenikom (16. člen ZPIZ-2) ne omogoča uživanja polne pokojnine ob sočasnem opravljanju dela oziroma dejavnosti. ZPIZ-2 načelno določa, da je pogoj za pridobitev pravice do pokojnine prenehanje obveznega zavarovanja (drugi odstavek 108. člena ZPIZ-2). Vendar ZPIZ-2 ureja tudi položaj uživalca pokojnine, ki začne ponovno delati oziroma opravljati dejavnost in zato znova pridobi lastnost zavarovanca ter se mu pokojnina v tem času ne izplačuje (prvi odstavek 116. člena ZPIZ-2). Če začne ponovno opravljati delo ali dejavnost v obsegu, ki ustreza samo sorazmernemu delu polnega delovnega oziroma zavarovalnega časa, se mu izplačuje sorazmerni del pokojnine (tretji odstavek 116. člena ZPIZ-2). Po prej veljavni zakonski ureditvi so nekateri samostojni podjetniki, med katere je sodil tudi tožnik, lahko uživali polno pokojnino in sočasno opravljali dejavnost (18. člen ZPIZ-1). Po prehodu na novo pravno ureditev so morale tudi te osebe v zakonsko določenem prehodnem obdobju uskladiti svoj status z novo ureditvijo (406. člen ZPIZ-2 ter prvi in drugi odstavek 37. člena ZPIZ-2B). V izhodiščnem sodnem primeru se je to zgodilo.

Predlagatelj v tej zadevi je sodišče. V skladu s 156. členom Ustave mora sodišče prekiniti postopek in začeti postopek pred Ustavnim sodiščem, če pri odločanju meni, da je zakon, ki bi ga moralo uporabiti, protiustaven. (Glej opombo 1) To ustavno pooblastilo sodiščem je treba razlagati skupaj s 125. členom Ustave, po katerem so sodniki pri opravljanju sodniške funkcije vezani ne samo na zakon, temveč tudi na Ustavo. Upoštevaje ustavni položaj rednih sodišč, kot izhaja iz 125. člena Ustave, ima Ustavno sodišče po 156. členu Ustave subsidiarno vlogo. Ustavno sodišče je po tej določbi Ustave upravičeno odločati le takrat, kadar je ustavnosodna presoja zakona potrebna za zagotovitev ustavnoskladne odločitve v konkretnem sodnem postopku. (Glej opombo 2)

Upoštevaje predmet spora in 156. člen Ustave ter prvi odstavek 23. člena ZUstS, so pogoji za vložitev zahteve sodišča podani le glede nekaterih izpodbijanih določb. To so določbe, ki se nanašajo na položaj tožnika iz prekinjenega socialnega spora. Po stališču Državnega zbora bi lahko to bila le prehodna določba drugega odstavka 37. člena ZPIZ-2B, ki za uživalce pokojnine, ki nadaljujejo z dejavnostjo, pa sami niso vstopili v zavarovanje, določa ugotovitev lastnosti zavarovanca po uradni dolžnosti. To stališče je preozko, saj na položaj tožnika vplivajo tudi nekatere druge izpodbijane določbe.

Predlagatelj vlaga zahtevo v zvezi s prekinjenim socialnim sporom, v katerem tožnik zahteva odpravo odločb Zavoda o tem, da ima tožnik od 1. 1. 2016 dalje lastnost zavarovanca obveznega zavarovanja iz naslova opravljanja samostojne pridobitne dejavnosti po 15. členu ZPIZ-2 za 10 ur na teden (odločba št. 10301-125413/2016 z dne 26. 7. 2016 v zvezi z odločbo št. 10301-125413/2016 z dne 3. 3. 2016) in da se mu od 1. 1. 2016 dalje izplačuje sorazmerni del starostne pokojnine (odločba št. 10301-468/2016 z dne 27. 7. 2016 v zvezi z odločbo št. 10324-468/2016 z dne 7. 3. 2016). Kot izhaja iz priloženega sodnega spisa, je tožnik od leta 2004 vpisan v Poslovni register Slovenije kot samostojni podjetnik. Od 30. 12. 2007 ni bil več vključen v obvezno zavarovanje in je prejemal celotno pokojnino, čeprav je še naprej opravljal svojo dejavnost. To mu je omogočal 18. člen ZPIZ-1 o izvzemu iz zavarovanja. (Glej opombo 3) Z uveljavitvijo ZPIZ-2, po katerem tudi za samostojne podjetnike ni več mogoče uživanje polne pokojnine ob sočasnem opravljanju dejavnosti, bi moral tožnik svoj status uskladiti z novo ureditvijo in v zakonsko določenem roku ponovno vstopiti v obvezno zavarovanje. Ker tega ni storil, je Zavod zanj, upoštevaje drugi odstavek 37. člena ZPIZ-2, ki napotuje na tretji odstavek 116. člena ZPIZ-2, po uradni dolžnosti ugotovil lastnost zavarovanca v obsegu 10 ur na teden in odločil, da se mu plačuje (le) sorazmerni del starostne pokojnine (75 %).

Glede na navedeno se na položaj tožnika nanašajo tretji odstavek 116. člena (Glej opombo 4) ter četrti in peti odstavek 406. člena ZPIZ-2 (Glej opombo 5) ter prvi in drugi odstavek 37. člena ZPIZ-2B. (Glej opombo 6) Procesna predpostavka iz prvega odstavka 23. člena ZUstS glede teh določb je izpolnjena in v nadaljevanju bo Ustavno sodišče opravilo njihovo vsebinsko presojo. To pa ne velja za 15. člen (ki se primarno nanaša na obvezno zavarovanje samozaposlenih oseb v času aktivne dobe pred izpolnitvijo pogojev za upokojitev), 16. člen (ki se nanaša na družbenike), 40. člen (katerega uporabo za tožnika izključujeta prvi in drugi odstavek 37. člena ZPIZ-2B), prvi odstavek 108. člena (ki le na splošno določa, da zavarovanec pridobi pravico iz obveznega zavarovanja z dnem, ko so izpolnjeni pogoji za pridobitev pravice po ZPIZ-2), drugi odstavek 108. člena (pri katerem gre za splošno določbo o prenehanju obveznega zavarovanja kot pogoju za pridobitev pravice do pokojnine, za tožnika pa velja posebna ureditev iz tretjega odstavka 116. člena ZPIZ-2) in tretji odstavek 108. člena (ki ureja pridobitev pravic iz invalidskega zavarovanja in pravice do dodatka za pomoč in postrežbo), prvi odstavek 116. člena (ki ureja ponoven vstop v zavarovanje za poln delovni/zavarovalni čas, kar ni tožnikov primer), drugi odstavek 116. člena (ki se nanaša na kmete), četrti odstavek 116. člena (ki ureja spremembo višine sorazmernega dela pokojnine zaradi spremembe števila ur dela ali opravljanja dejavnosti), peti, šesti in osmi odstavek 116. člena (ki urejajo pravico do invalidske pokojnine) ter sedmi odstavek 116. člena ZPIZ-2 (ki se nanaša na zavarovance iz prvega odstavka 116. člena ZPIZ-2, ki začnejo ponovno delati oziroma opravljati dejavnost v tujini). Zato je Ustavno sodišče zahtevo za oceno ustavnosti teh določb zavrglo (2. točka izreka).

Predlagatelj nasprotuje ureditvi, po kateri samostojni podjetniki, ki jim je bilo pred uveljavitvijo ZPIZ-2 omogočeno uživanje polne pokojnine ob sočasnem opravljanju dejavnosti, z uveljavitvijo ZPIZ-2 do polne pokojnine niso več upravičeni in so se morali v z zakonom določenih rokih prilagoditi novi ureditvi. Meni, da gre za poseg v pravico do pokojnine, priznano s pravnomočno odločbo. Ukinitev pravice do pokojnine naj bi bila popolnoma nepredvidljiva, sočasno uživanje polne pokojnine in opravljanje dejavnosti pa naj bi bilo možno celih 21 let. Predlagatelj zatrjuje neskladje izpodbijane ureditve z načelom varstva zaupanja v pravo iz 2. člena Ustave. Navaja, da so prizadeti tudi tisti, ki so možnost koriščenja dvojnega statusa upravičeno pričakovali, niso je pa še izkoristili, kar pa za to zadevo ni bistven očitek.

Do uveljavitve ZPIZ-2 je zakonska ureditev za samostojne podjetnike pod določenimi pogoji omogočala uživanje pokojnine v polnem obsegu ob sočasnem opravljanju dejavnosti. V času veljavnosti Zakona o pokojninskem in invalidskem zavarovanju (Uradni list RS, št. 12/92, 5/94, 7/96 in 54/98 – v nadaljevanju ZPIZ/92) je bilo prejemanje pokojnine mogoče za samostojne podjetnike, ki so: (a) opravljali dejavnost domače in umetne obrti ter oddajanja zasebnih turističnih sob, (b) v enakem obsegu nadaljevali z isto dejavnostjo, ki so jo opravljali do pridobitve pravice do upokojitve, če so bili pred upokojitvijo zavarovani na drugi podlagi, ali (c) opravljali dejavnost s pomočjo vsaj enega zaposlenega delavca, ne pa sami. Za te samostojne podjetnike se je štelo, da ne opravljajo dejavnosti kot edini ali glavni poklic (tretji odstavek 14. člena ZPIZ/92), zato se niso bili dolžni vključiti v obvezno zavarovanje. Ob nevključitvi v obvezno zavarovanje pa so izpolnjevali pogoje za prejemanje pokojnine (prvi odstavek 176. člena ZPIZ/92).

ZPIZ-1 je s prvo alinejo 15. člena določil, da se obvezno zavarujejo samostojni podjetniki, ki kot svoj edini ali glavni poklic v Republiki Sloveniji opravljajo pridobitno dejavnost. (Glej opombo 7) V 18. členu ZPIZ-1 je bilo določeno, v primeru izpolnjenosti katerih pogojev ni treba vstopiti v obvezno zavarovanje. Štelo se je, da samostojni podjetnik ne opravlja samostojne dejavnosti kot edini ali glavni poklic, če v obdobju zadnjih treh let dobiček iz naslova dejavnosti, dosežen v posameznem letu, ni presegal letnega zneska minimalne plače v tem letu (prvi odstavek). Poleg tega pa se je štelo, da samostojni podjetnik ni opravljal dejavnosti kot edini ali glavni poklic, če je izpolnil pogoje za pridobitev pokojnine in starost 63 let (moški) oziroma 61 let (ženska) in: a) ni opravljal dejavnosti z osebnim delom, ker je imel zaposlenega vsaj enega delavca za opravljanje te dejavnosti, ali b) je do uveljavitve pravice do pokojnine opravljal isto dejavnost v enakem obsegu, vendar je bil zavarovan na podlagi delovnega razmerja (drugi odstavek). Navedene osebe so bile torej izvzete iz obveznega zavarovanja že na podlagi prvega in drugega odstavka 18. člena ZPIZ-1. Zato so izpolnjevale tudi pogoj, po katerem je bila pravica do pokojnine pogojevana s prenehanjem obveznega zavarovanja (drugi odstavek 156. člena ZPIZ-1).

Iz drugega odstavka 108. člena ZPIZ-2 izhaja, da je pogoj za pridobitev pravice do pokojnine prenehanje obveznega zavarovanja. (Glej opombo 8) Po 15. členu ZPIZ-2 pa so obvezno zavarovani vsi samostojni podjetniki. Po 40. in 116. členu ZPIZ-2 je dovoljeno prejemanje le delne pokojnine ali sorazmernega dela pokojnine, če oseba nadaljuje z dejavnostjo ali ponovno vstopi v dejavnost. Skladno s četrtim in petim odstavkom 406. člena ZPIZ-2 ter nato prvim in drugim odstavkom 37. člena ZPIZ-2B so morali samostojni podjetniki, ki so nadaljevali z dejavnostjo, v zakonsko določenih rokih ponovno pridobiti lastnost zavarovanca obveznega zavarovanja, sicer je status zavarovanca v z zakonom določenem obsegu za njih po uradni dolžnosti ugotovil Zavod, pokojnina pa se jim izplačuje v sorazmernem delu, ki ustreza njihovemu obsegu zavarovanja. To se je zgodilo tudi tožniku. Z odločbami Zavoda, ki so izpodbijane v prekinjenem socialnem sporu, je status zavarovanca v obsegu 10 ur na teden zanj po uradni dolžnosti ugotovil Zavod, posledično pa mu je priznal le sorazmerni del pokojnine v višini 75 % pokojnine.

Tožnik je lahko po prejšnji ureditvi opravljal dejavnost samostojnega podjetnika in prejemal polno pokojnino, po izpodbijani ureditvi pa mora biti zavarovan najmanj s četrtino polnega zavarovalnega časa in se mu posledično izplačuje (le) 75 % pokojnine. To pomeni poslabšanje njegovega pravnega položaja. Poslabšanje se nanaša na čas po uveljavitvi zakona.Izpodbijana ureditev namreč ni pomenila, da bi morali upokojenci, ki po upokojitvi opravljajo dejavnost samostojnega podjetništva, vračati pokojnine, ki so jim pripadle do poteka rokov za uskladitev statusa z novo ureditvijo, temveč za obdobje po izteku rokov določa, da takšnim zavarovancem pokojnina ne pripada več v primeru opravljanja dejavnosti, lahko pa se jim izplačuje sorazmerni del pokojnine glede na zavarovalni čas.Varstvo pred takšnimi posegi se zagotavlja v okviru načela varstva zaupanja v pravo iz 2. člena Ustave.

Iz ustaljene ustavnosodne presoje izhaja, da načelo varstva zaupanja v pravo posamezniku zagotavlja, da mu država njegovega pravnega položaja ne bo poslabšala arbitrarno, torej brez stvarnega razloga, utemeljenega v prevladujočem in ustavno dopustnem javnem interesu. Ker gre za splošno pravno načelo in ne neposredno za eno od človekovih pravic, katerim po 15. členu Ustave pripada strožje varstvo zoper morebitne omejitve in druge posege, to načelo nima absolutne veljave in je v večji meri kot posamezne človekove pravice podvrženo mogočim omejitvam, torej temu, da je treba v primeru konflikta oziroma kolizije med tem in drugimi ustavnimi načeli oziroma dobrinami v t. i. tehtanju dobrin presoditi, kateri izmed ustavno varovanih dobrin je v posameznem primeru treba dati prednost. Pri vrednotenju načela varstva zaupanja v pravo je zlasti pomembno, ali so spremembe na pravnem področju relativno predvidljive in so torej prizadeti s spremembo lahko vnaprej računali ter kakšna sta teža spremembe in pomen obstoječega pravnega položaja za upravičence na eni strani in javni interes, ki utemeljuje drugačno ureditev od obstoječe, na drugi strani. (Glej opombo 9)