TFL Vsebine / Odločbe Vrhovnega sodišča

Revizija se zavrne.

Neutemeljene so revizijske navedbe, da sta bila nasilje in strah pred tožencem odločilna, da je tožnica odplačevala obroke toženčevih kreditov. S temi navedbami skuša tožnica prikazati, da se s prikrajšanjem ni strinjala, ker v skladu z načelom volenti non fit iniuria zahtevek ni utemeljen, če se prikrajšanec s prikrajšanjem strinja (211. člen Zakona o obligacijskih razmerjih oziroma 191. člen Obligacijskega zakonika), vendar je povsem pravilno stališče sodišča prve stopnje, da glede na to, da tožnica ni izkazala vlaganj oziroma da bi odplačevala obroke toženčevih kreditov, niti ni pravnorelevantno, ali je plačevala zaradi strahu pred tožencem, zato sodišče pravilno resničnosti teh trditev ni ugotavljalo.

Glede na ugotovljeno dejansko stanje, t.j. da tožnica vlaganj v nepremičnino ni dokazala, je bilo materialno pravo povsem pravilno uporabljeno in zahtevku ni bilo mogoče ugoditi niti delno, zato je bil pravilno zavrnjen v celoti. Sodišči prve in druge stopnje sicer res večkrat navedeta, da tožnica ni dokazala, da bi v nepremičnino vložila znesek v zatrjevani višini, ali da ni dokazala prikrajšanja v zatrjevani višini, vendar pa je iz celotne in obsežne obrazložitve dokazne ocene mogoče nedvoumno ugotoviti, da tožnica ni dokazala, da bi sploh kaj vložila. Nista pa sodišči prve in druge stopnje zavzeli stališča, kot to zmotno trdi tožnica, da ker tožnica ni dokazala vlaganj v zatrjevani višini, pa zahtevku niti delno ni mogoče ugoditi. Revizijsko sodišče pa še dodatno pripominja, da sodišči prve in druge stopnje glede na podane trditve, predložene dokaze in ugotovljena dejstva zahtevku niti delno nista mogli ugodili in sta ga pravilno zavrnili v celoti.