TFL Vsebine / Odločbe Upravnega sodišča

I. Tožba se zavrne.

II. Vsaka stranka trpi svoje stroške postopka.

Predmet upravnega spora je odločba, ki jo je upravni organ na podlagi 52. člena ZRud-1 izdal tožniku kot zavezancu za plačevanje rudarske koncesnine.

Določanje načina odmere in povprečne cene na enoto mineralne surovine je po zakonski ureditvi predmet predpisa in ne koncesijske pogodbe. Zato se obveznost upoštevanja koncesijske pogodbe pri izdaji odločbe iz drugega odstavka 52. člena ZRud-1 ne more nanašati na določitev vrednosti točke, ki je element načina odmere koncesnine. Nepravilnosti izdane upravne odločbe glede upoštevane višine vrednosti točke tako ni mogoče utemeljevati z vsebino pogodbenega dogovora o tem, tudi če je ta vsebovan v koncesijski pogodbi.

Tožnik se neutemeljeno zavzema za uporabo določb Uredbe o načinu določanja plačila za rudarsko pravico, veljavne v času podpisa koncesijske pogodbe, saj ta ni predvidena ne z ZRud-1 ne s sedaj veljavno Uredbo.

Prav tako tožnik ni utemeljil nedopustnega posega v pričakovane pravice. Vsako pričakovanje še ni pričakovana pravica. Iz zakonske ureditve pravica do načina določanja vrednosti točke, za kakršnega se zavzema tožnik, ne izhaja. Spremenljivost vrednosti točke je namreč bila vgrajena v metodologijo odmere plačila za rudarsko pravico že po ZRud in je tudi po ZRud-1. Sprememba vrednosti točke torej ne pomeni posega v tožnikov položaj v takšni meri, da bi pomenila izgubo kakšne na zakonu utemeljene pravice ali pravnega interesa. Sodišče tudi ni presojalo utemeljenosti smiselno zatrjevane kršitve svobodne gospodarske pobude iz 74. člena Ustave z vidika domnevne kršitve pogodbenih določil. Kolikor pa se ti očitki nanašajo zgolj na uporabo Uredbe, sodišče pojasnjuje, da vsaka sprememba predpisov še ne pomeni nedopustnega posega v pravni položaj gospodarskih subjektov. Zgolj dejstvo, da nova ureditev zaradi povečanja vrednosti točke povečuje tožnikovo finančno obveznost in s tem njegove stroške in mu s tem zmanjšuje dobiček, samo po sebi ne utemeljuje nedopustnega posega v tožnikovo svobodno gospodarsko pobudo, ki pomeni predvsem podjetniško svobodo ravnanja. Dejstvo, da je obveznost v tretjem letu prehodnega obdobja višja od obveznosti, izračunane na podlagi prej veljavnih določb, pa sama po sebi tudi ne utemeljuje zatrjevane kršitve ustavnega načela pravne varnosti.