TFL Vsebine / Odločbe Višjih sodišč

I. Pritožbama obtoženega S.S. in njegove zagovornice se delno ugodi in se sodba sodišča prve stopnje v odločbi o kazenski sankciji spremeni tako, da se obtožencu S.S. kazen za kaznivo dejanje pod točko I. prvostopenjskega izreka zniža na 23 (triindvajset) let zapora, kazen za kaznivo dejanje pod točko II. prvostopenjskega izreka zniža na 1 (eno) leto in 6 (šest) mesecev zapora, nakar se mu na podlagi 3. točke drugega odstavka 53. člena Kazenskega zakonika izreče enotna kazen 24 (štiriindvajset) let zapora.

II. V ostalem se pritožbi obtoženca in njegove zagovornice zavrneta kot neutemeljeni in v nespremenjenem delu potrdi sodba sodišča prve stopnje.

Poseg sodišča prve stopnje v obtožbo je posledica ugotovitve sodišča prve stopnje, da brezobzirno maščevanje (maščevanje in brezobzirnost morata biti podana kumulativno), ki ga zakonodajalec kot nagib, kataloško naveden v 4. točki 116. člena KZ-1 šteje za nizkoten nagib, v obtožbi kot normativni zakonski znak ni niti opredeljen (točka 48 izpodbijane sodbe), na podlagi dejanskih ugotovitev glede nagibov, iz katerih je obtoženec storil kaznivo dejanje, pa je opisano ravnanje v obtožbi presodilo kot ravnanje, na osnovi katerega je bilo kaznivo dejanje umora storjeno iz posebej zavržnih nagibov, ki jih zakonodajalec opredeljuje kot druge nizkotne nagibe, ki so strukturirani vrednostno podobno tem, ki so kataloško navedeni v 4. točki prvega odstavka 116. člena KZ-1, med katere se poleg ljubosumja uvršča tudi maščevanje.

Zato sodišče prve stopnje s tem, ko je na glavni obravnavi dne 17. 10. 2019 iz opisa kaznivega dejanja izločilo očitek maščevanja "iz brezobzirnosti" (in v nebistvenem delu še besedo "pri Alahu"), ni kršilo objektivne identitete med obtožbo in sodbo (354. člen ZKP).

Prepoved reformatio in peius ne velja v ponovljenem postopku, če je bilo ugodeno samo pritožbi, vloženi v korist obtoženca, o pritožbi, vloženi v škodo obtoženca, pa sploh ni bilo odločeno, ker je zaradi razveljavitve sodbe postalo odločanje o tej pritožbi brezpredmetno.

Navedba abstraktnih zakonskih znakov kaznivega dejanja ni nujna sestavina opisa vsakega kaznivega dejanja, morajo pa biti v konkretnem delu navedena dejstva in okoliščine, ki te zakonske znake kaznivega dejanja opisujejo. Res je v abstraktnem delu izostal zapis, da je obtoženec oškodovancu vzel življenje iz nizkotnih nagibov, vendar je ta vrednostni zakonski znak po vsebini opisan.

Maščevanje in odvzem življenja zato, ker naj bi M. imel intimno razmerje z bivšo ženo obtoženca, zaradi česar se je slednji odločil, da ga bo ubil, kar je tudi storil in na ta način tudi uresničil grožnjo iz preteklosti, je v obravnavanem primeru pomenilo tisto komponento obtoženčevega naklepa, ki je naklep naredil obarvan v smeri posebne zavržnosti in s tem ločil kaznivo dejanje umora od kaznivega dejanja uboja.

Že očitek objektivnih dejstev v izreku pod točko II. prvostopenjske sodbe, ko je obtoženec s streli iz dveh pištol lahko telesno poškodoval voznika avtomobila, v katerem se je prevažal pokojni oškodovanec in ogrožal varnost potnika na zadnjem sedežu avtomobila, s tem, ko je streljal v času, ko je bil na tem kraju zelo gost promet in se je na pločnikih nahajalo več ljudi, pri čemer je naboj zadel nasproti vozeči avtomobil, katerega voznica je na zadnjem sedežu prevažala svojega otroka, zadošča za zanesljivo sklepanje o obstoju subjektivnega elementa obtožencu očitanega kaznivega dejanja povzročitve splošne nevarnosti.