TFL Vsebine / Odločbe Upravnega sodišča

I. Tožba se zavrne.

II. Vsaka stranka trpi svoje stroške postopka.

Tožnik je bil na podlagi 9. točke prvega odstavka 76. člen ZDDV-1 dolžan plačati davek, ki ga je izkazal na računih. Njegov zahtevek za popravek in vračilo neupravičeno zaračunanega davka pa v prvi vrsti že zato ni utemeljen, ker kupec, družba A. d.o.o., ni zmanjšala odbitka vstopnega DDV in nevarnost izgube davčnih prihodkov (še) ni odpravljena.

Tožnik je popravek DDV uveljavljal, vendar pogojev, določenih v drugem odstavku 39. člena ZDDV-1, ni izpolnjeval. Tožnik je namreč popravek davčne osnove uveljavljal v obračunu DDV za davčno obdobje od 1. 7. 2015 do 30. 9. 2015, pri čemer ni šlo za situacijo iz drugega odstavka 39. člena ZDDV-1, saj ni šlo za preklic naročila, vračila ali znižanja cene po opravljeni dobavi. Iz dobropisa št. 93 z dne 23. 7. 2015 namreč ne izhaja, da je šlo za preklic naročila, vračila ali znižanja cene po opravljeni dobavi. Iz tožnikovih navedb izhaja, da je družbi A. d.o.o. izdal dobropis v zvezi s predhodno izdanim računom št. 23 z dne 31. 1. 2014. Glede slednjega pa davčni organ v postopku DIN pri družbi A. d.o.o. tej družbi ni priznal pravice do odbitka vstopnega DDV, o čemer je davčni organ 2. 9. 2015 družbi A. d.o.o. izdal odločbo. Iz navedenega razloga (ker družbi A. d.o.o. kot prejemnici računa davčni organ ni priznal pravice do odbitka vstopnega DDV od navedenega računa) je tožnik 23. 7. 2015 družbi A. d.o.o. izdal sporni dobropis in torej ne iz razloga, ker bi šlo za preklic naročila, vračila ali znižanja cene po opravljeni dobavi.