TFL Vsebine / Odločitve Ustavnega sodišča

Zakon o reprezentativnosti sindikatov ni v neskladju z Ustavo in ratificiranimi mednarodnimi pogodbami.

Določbe 2. in 3. člena ZRSin niso v neskladju s 76. členom Ustave niti v neskladju s Konvencijo MOD št. 87. Država je upravičena vezati priznanje pravne osebnosti na hrambo (deponiranje) statuta pri pristojnem državnem organu. Pri tem le ne sme predpisovati takih pogojev, ki bi posredno morda lahko posegli v pravico do svobodnega ustanavljanja sindikata. Določbe 6. in 10. člena ZRSin niso v neskladju s 76. členom Ustave in Konvencijo MOD št. 98, kolikor uvajajo institut reprezentativnega sindikata, ki mu zakon daje nekatere posebne pravice in kolikor predpisujejo, da o izpolnjevanju zakonskih pogojev za reprezentativnost odloči pristojni upravni organ. Kadar gre za razmerja sindikatov do delodajalcev in države v zadevah s splošno veljavnostjo, je utemeljena rešitev, ki omogoča zastopanost tistih sindikatov, ki predstavljajo večino delojemalcev. S tem se je mogoče izogniti pretiranemu številu pogajalskih oziroma pogodbenih partnerjev, obravnavanju tudi zgolj parcialnih interesov ob reševanju splošnoveljavnih vprašanj in se omogoči lažje doseganje konkretnih rezultatov. Obstoji (izkazan je) torej stvarno utemeljen razlog za določitev nekaterih posebnih pravic "najbolj" reprezentativnih sindikatov, kadar gre za sodelovanje sindikatov z državo in delodajalci pri usklajevanju in urejanju vprašanj s splošno veljavnostjo oziroma pri odločanju o vprašanjih, ki se tičejo ekonomske in socialne varnosti vseh delojemalcev - ne samo tistih, ki so člani sindikata. Nobenemu sindikatu s tem ni odvzeta možnost, da nastopa kot predstavnik svojih članov pri uveljavljanju ali varstvu njihovih ekonomskih in socialnih interesov oziroma pri dogovarjanju ali sklepanju kolektivnih pogodb z delodajalci.