TFL Vsebine / Odločbe Višjih sodišč

I. Pritožba se zavrne in se izpodbijana sodba sodišča prve stopnje potrdi.

II. Tožnik krije sam svoje pritožbene stroške.

Napačno je stališče sodišča prve stopnje, da lahko že zgolj to, da je tožnik sporno arhivsko gradivo odnesel iz službenih prostorov brez odobritve oziroma dovoljenja tožene stranke, torej v nasprotju z določili hišnega in skladiščnega reda, kaže na namen oziroma naklep odtujitve v smislu znaka kaznivega dejanja. Tudi to, da tožnik gradiva ni vrnil v protore tožene stranke, še ne dokazuje naklepne odtujitve. V dejanskih ugotovitvah sodišča prve stopnje ni zadostne podlage za sklepanje na tožnikov odtujitveni namen, posledično je sodišče zmotno ugotovilo utemeljenost odpovednega razloga po 1. alineji prvega odstavka 110. člena ZDR-1.

Vseeno pa nedovoljeni iznos gradiva ter predvsem nevrnitev gradiva v arhiv nista nerelevantna za presojo odpovednega razloga po 2. alineji prvega odstavka 110. člena ZDR-1. Četudi tožnik ni imel namena odtujitve spornega gradiva, to še ne pomeni, da s svojim ravnanjem ni kršil delovnih obveznosti. Sodišče prve stopnje sicer izpostavlja le tožnikove pogodbene obveznosti, relevantne pa so tudi temeljne zakonske obveznosti delavca iz 33. člena (opravljanje dela) in 34. člena (upoštevanje delodajalčevih navodil) ZDR-1.

Pritožba neutemeljeno navaja, da sodišče prve stopnje ne bi smelo presojati in ugotoviti utemeljenosti odpovednega razloga po 2. alineji prvega odstavka 110. člena ZDR-1. Neutemeljeno poudarja, da se odpoved na navedeno določilo sklicuje le v uvodu ter da ga ni razbrati iz obrazložitve odpovedi. Po drugem odstavku 87. člena ZDR-1 mora delodajalec v odpovedi pisno obrazložiti dejanski razlog za odpoved pogodbe o zaposlitvi. Celo če se tožena stranka niti v uvodu odpovedi ne bi sklicevala na 2. alinejo prvega odstavka 110. člena ZDR-1, to ne bi pomenilo, da sodišče ne bi smelo ugotoviti utemeljenosti odpovednega razloga po tem določilu.

Pritožba neutemeljeno opozarja na kršeno pravico do zagovora glede odpovednega razloga po 2. alineji prvega odstavka 110. člena ZDR-1. Tako kot v primeru odpovedi, je tudi v primeru pisne seznanitve ključen dejanski opis očitane kršitve, ne pa pravna kvalifikacija. Tudi v pisni seznanitvi je bil tožnik sezanjen z očitkom nedovoljenega iznosa in nahajanjem arhivskega gradiva izven prostorov tožene stranke. Zgolj zato, ker je bila pisna seznanitev širša - da je poudarjala znake kaznivega dejanja, ne pomeni, da je bila tožniku v zvezi z očitki, ki so se pokazali kot ključni za ugotovitev utemeljenosti odpovednega razloga (iznos in založitev – tega tožnik celo v pritožbi ne zanika), kršena pravica do obrambe pred podajo odpovedi.