TFL Vsebine / Odločbe Višjih sodišč

I. Pritožbama se ugodi, delna sodba in sodba sodišča prve stopnje se razveljavita ter se zadeva vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje.

II. Odločitev o stroških pritožbenega postopka se pridrži za končno odločbo.

Pritožbeno sodišče tudi soglaša stališčem sodišča prve stopnje, da je potrebno razlikovati med stroški, ki se nanašajo na celo stvar in jih v skladu z 68. členom SPZ krijejo solastniki v sorazmerju z velikostjo idealnih deležev, in individualnimi stroški posameznega solastnika, ki nastanejo v posledici njegovega delovanja in so vezani na dejansko uporabo. Sodišče prve stopnje je zato pravilno presodilo, da stroški električne energije (omrežnina in obračunska moč) ter stroški kupljenega kurilnega olja za ogrevanje po računih z dne 6. 8. 2021, 18. 1. 2022, 22.8. 2022 in 20. 1. 2023 ne sodijo med bremena skupne stvari v smislu 68. člena SPZ, ker gre za stroške, ki so jih solastniki dolžni plačati glede na dejansko porabo.

Pritožbeno ni sporno, da v sporni nepremičnini, in sicer na delu, ki je v posesti toženke, od 1. 8. 2023 biva najemnik, s katerim je toženka sklenila najemno pogodbo. Sodišče prve stopnje se po mnenju pritožbenega sodišča glede zavrnitve tega dela tožbenega zahtevka neutemeljeno sklicuje, da bi glede na določbo četrtega odstavka 24. člena SZ-1 tožnik moral najprej povrnitev tega stroška zahtevati od najemnika. Kajti navedena določba SZ-1 ureja razmerje med najemnikom in lastnikom stanovanja, na kar kaže umeščenost navedene določbe v II.3. poglavje SZ-1 z naslovom „Razmerje lastnik – najemnik“, v predmetni zadevi pa ne gre za takšno razmerje, temveč za razmerje med solastnikoma, za katero se kot lex specialis uporabi določba 68. člena SPZ. Ker je tožnik solastnik nepremičnine, spornega kurilnega olja za ogrevanje po naročilnici z dne 13. 7. 2023 pa ne bo koristil zgolj zase, temveč tudi toženka, ki bo na ta način svojemu najemniku zagotavljala ogrevanje preko skupne kurilne peči, gre pri teh stroških za stroške uporabe, ki se nanašajo na celo stvar (v smislu 68. člena SPZ). Zato jih je na podlagi 68. člena SPZ dolžna kriti tudi toženka.

Pritrditi je tudi pritožbi, da stroški pregleda kurilne naprave predstavljajo breme skupne stvari, saj gre za (eno) skupno kurilno napravo, ki služi za ogrevanje celotne stavbe, tožnik pa je v skladu s skrbnostjo dobrega gospodarja (prvi odstavek 6. člena OZ) v skladu s predpisi dimnikarju dve zaporedni leti omogočil, da pregleda kurilno napravo. Šlo je torej za dolžno ravnanje, ki ni vezano na pogostost uporabe kurilne naprave. Argument sodišča prve stopnje, da bi lahko toženka kurilno napravo (začasno) izbrisala iz evidence, če bi se tožnik izselil iz sporne nepremičnine, zaradi česar letni strošek pregleda kurilne naprave (v skladu s podzakonskim predpisom v 12. točki obrazložitve izpodbijane sodbe) ne bi nastal, ni življenjsko sprejemljiv, saj en solastnik od drugega solastnika ne more zahtevati (oziroma razumno pričakovati), da sporne nepremičnine sploh ne bo uporabljal.