TFL Vsebine / Odločbe Višjih sodišč

I. Pritožbi tožeče stranke se delno ugodi in izpodbijana sodba v II. točki izreka spremeni tako, da se tožbenemu zahtevku ugodi tudi za znesek 304.514,64 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 18. 8. 2014 ter za zakonske zamudne obresti od zneska 1.725.583,00 EUR od 18. 8. 2014 do 30. 12. 2015.

II. V preostalem delu se pritožba tožeče stranke zavrne (za zamudne obresti od 13. 8. 2013 do 17. 8. 2014).

III. Pritožba tožene stranke se zavrne in se izpodbijana sodba v I. in III. točki izreka potrdi.

IV. Tožena stranka sama nosi svoje pritožbene stroške, je pa dolžna tožeči stranki v roku 15 dni povrniti njene pritožbene stroške v višini 6.120,00 EUR, v primeru zamude z zakonskimi zamudnimi obrestmi.

Kot je Vrhovno sodišče v tej zadevi že pojasnilo, ni podlage, da bi lahko država članica od upravičenca v smislu regresa, torej avtomatično in ne glede na okoliščine posameznih primerov, zahtevala vračilo zneska finančnega popravka, ki ga je državi članici v skladu s svojimi smernicami predlagala EK, zgolj zato, ker je tak popravek predlagala EK. V 101. členu Uredba (ES) št. 1083/2006 izrecno določa, da finančni popravek EK ne posega v obveznost države članice, da izterjuje sredstva po drugem odstavku 98. člena Uredbe. Že zaradi navedenega je tako napačna obrazložitev sodišča prve stopnje, da je zahtevek utemeljen zgolj v delu, ki ga je zahtevala EK. Gre namreč za dva ločena postopka, za katera veljajo različna pravila, v postopku pred EK pa upravičenec niti ni stranka.