TFL Vsebine / Odločbe Višjih sodišč

I. Pritožbi tožene stranke se delno ugodi in se izpodbijana sodba sodišča prve stopnje v stroškovnem delu, t.j. v točki II. izreka izpodbijane sodbe, spremeni tako, da se znesek pravdnih stroškov, ki jih je tožeča stranka dolžna plačati toženi stranki, zviša na 3.005,57 EUR.

II. Nadaljnja pritožba tožene stranke ter v celoti pritožba tožeče stranke se zavrneta in se sodba sodišča prve stopnje v preostalih izpodbijanih, pa nespremenjenih delih, potrdi.

III. Tožeča stranka sama trpi svoje stroške tega pritožbenega postopka.

IV. Tožeča stranka je dolžna v roku 15 dni od vročitve te sodbe povrniti toženi stranki 541,54 EUR pritožbenih stroškov, v primeru zamude skupaj z zakonskimi zamudnimi obrestmi, ki tečejo od prvega naslednjega dne po izteku roka za izpolnitev obveznosti, določenega v tej točki izreka, do plačila.

Naše pravo (131. člen OZ) sicer res določa krivdno odškodninsko odgovornost z obrnjenim dokaznim bremenom, vendar to še ne pomeni, da oškodovancu ni potrebno zatrjevati in dokazovati prav nobene predpostavke odškodninske odgovornosti. Oškodovanec mora, da bi z zahtevkom uspel, tudi v skladu z našim pravom še vedno zatrjevati in dokazati obstoj prvih treh predpostavk odškodninske odgovornosti (protipravnost oziroma škodljivo dejstvo, vzročna zveza in škoda). Če bo dokazal, da mu je škoda nastala zaradi protipravnega ravnanja odgovorne osebe (toženec) oziroma škodljivega dejstva, ki izvira iz sfere odgovorne osebe, bo dokazal, da je njegov zahtevek za povrnitev škode proti odgovorni osebi (tožencu) utemeljen, ta pa se bo lahko odškodninske odgovornosti razbremenila samo, če bo zatrjevala in dokazala, da ni podana četrta predpostavka odškodninske odgovornosti, da torej za nastalo škodo ni kriva. S tem, ko je sodišče prve stopnje zaključilo, da tožeči stranki ni uspelo dokazati prvega pogoja (prve predpostavke) za ugotovitev odškodninske odgovornosti toženca, to je njegovega protipravnega ravnanja, glede katere je na njej dokazno breme, je pravila o dokaznem bremenu uporabilo povsem pravilno, posledično pa ni kršilo določila 215. člena ZPP in ni zagrešilo smiselno zatrjevane relativne bistvene kršitve določb pravdnega postopka iz 1. odstavka 339. člena ZPP.

Sodišče prve stopnje je ugotovilo, da se je električna energija, ki je bila predmet neupravičenega odjema, porabljala za potrebe steklarske dejavnosti v kletnih prostorih stanovanjske stavbe, kjer ima sedež družba, zaradi česar je bila ta družba dejansko uporabnik neupravičeno odvzete električne energije, ne pa toženec kot fizična oseba.

Na podlagi tako ugotovljenega dejanskega stanja je sodišče prve stopnje ob pravilni uporabi materialnega prava, ki ga predstavljajo določila o neupravičeni obogatitvi (190. člen OZ) v povezavi s 57. členom Splošnih pogojev, povsem pravilno zaključilo, da toženec, ki (kot fizična oseba) ni bil uporabnik električne energije, ki je bila predmet neupravičenega odjema, po tej pravni podlagi ni pasivno legitimiran.