TFL Vsebine / Odločbe Upravnega sodišča

I.

Tožba se zavrne.

II. Vsaka stranka trpi svoje stroške postopka.

Tožnik bi lahko zagotovil uspešno izvajanje začasnega dovoljenja samo v primeru, če bi dosegel sporazum vseh upravičencev (avtorjev različnih varovanih del, izvajalcev različnih varovanih del, proizvajalcev fonogramov in filmskih režiserjev) glede delitve nadomestila (delitveni ključ oziroma delitveno razmerje). Takšen sporazum je nujen, saj prvi odstavek 154. člena ZASP določa delitveno razmerje zbranih nadomestil le na osnovni ravni. Za nadaljnjo delitev nadomestila na posamezne skupine upravičencev pa je potrebno skleniti dogovor o delitvi. Glede na naravo pravice do nadomestila je dogovor o delitvi nadomestila pogoj, brez katerega ni mogoče izdati tako stalnega, kot tudi začasnega dovoljenja. Za dosego dogovora o delitvi pa si morajo poleg upravičencev do nadomestila prizadevati tudi kolektivne organizacije, ki zastopajo posamezne upravičence do nadomestila. Glede na določbo 146. člena ZASP kolektivne organizacije niso same sebi v namen in ni pomembno, katera kolektivna organizacija bo upravljala s pravico do nadomestila, pomembno je le, da se bo nadomestilo od zavezancev uspešno pobralo ter pravično razdelilo med upravičence.

Ker brez dogovorov o delitvi nadomestila začasnega dovoljenja ni mogoče izdati, sodišče niti ni ugotavljalo, ali je za izdajo začasnega dovoljenja potrebno, da ima kolektivna organizacija za zbiranje nadomestila pooblastilo vseh ali samo večine upravičencev do nadomestila.

Tretji odstavek 189. člena ZASP izdajo začasnega dovoljenja zgolj omogoča, ne pa tudi zapoveduje.