TFL Vsebine / Odločbe Vrhovnega sodišča

Zahtevi za varstvo zakonitosti se ugodi in se izpodbijana pravnomočna sodba v delu, ki se nanaša na obsojenega V., razveljavi glede:

- krivdoreka za kaznivo dejanje po prvem odstavku 206. v zvezi z 20. členom Kazenskega zakonika,

- odločbe o posamični kazni, določeni za kaznivo dejanje po prvem odstavku 206. v zvezi z 20. členom Kazenskega zakonika,

- odločbe o enotni kazni

in se v razveljavljenem delu zadeva vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje.

Kazen, določena obsojenemu V. za kaznivo dejanje po prvem odstavku 186. člena Kazenskega zakonika, se izreče.

Sodišče je obsodbo oprlo v odločilni meri na izjavo anonimnega vira oziroma na izpovedbo policista o tem, kako, kdaj in kaj mu je povedal anonimni vir o tem, kar je slišal o kaznivem dejanju ropa. Po smrti avtorja obremenilne izjave od sodišča ni mogoče zahtevati, da bo obdolžencu omogočilo neposredno soočenje z njim, ga pa to ne odveže dolžnosti, da zagotovi obrambi zadostne možnosti za izpodbijanje verodostojnosti te izjave. Ker gre za ključni obremenilni dokaz, breme zagotavljanja te možnosti ni mogoče v celoti naložiti obrambi (kot v primeru razbremenilnih dokazov), temveč je zagotovitev možnosti uresničevanja pravice obdolženca do soočenja in izpodbijanja resničnosti obremenilnih dokazov tudi dolžnost sodišča. Obsojencu je bila kršena pravica do obrambe, ker mu ni bilo omogočeno izvajanje dokazov, s katerimi je poskušal izpodbiti verodostojnost avtorja in resničnost njegove izjave.