TFL Vsebine / Odločbe Višjih sodišč

I. Pritožba zoper sklep z dne 27. 11. 2001 se zavrne in sklep potrdi.

II. Pritožbi zoper sklep z dne 16. 5. 2014 se delno ugodi in se sklep v 1. točki izreka delno spremeni tako, da se ugovoru dolžnikov (z dne 28. 2. 2007 in 5. 3. 2007) delno ugodi za znesek 6.259,39 EUR ter se v tem delu izvršba ustavi, v 2. točki izreka pa tako, da se dolžnikoma priznajo stroški ugovora v znesku 99,14 EUR, ki se izplačajo iz proračuna,

v preostalem delu pa se pritožba zavrne in sklep v izpodbijanem, a nespremenjenem delu potrdi.

III. Dolžnikoma se priznajo stroški pritožbenega postopka v znesku 273,59 EUR, ki se v osmih dneh izplačajo iz proračuna, v primeru zamude z zakonskimi zamudnimi obrestmi, ki tečejo od poteka paricijskega roka do plačila.

Družbenik mora za to, da se razbremeni odgovornosti za obveznosti izbrisane družbe, trditi, da glede na njegov položaj v družbi ni mogel vplivati na preprečitev izbrisa družbe po uradni dolžnosti iz sodnega registra, ter dokazati, da je glede na svoje pravice in obveznosti storil vse, da do izbrisa družbe ne bi prišlo. Glede na navedeno dejanska neaktivnost (tako imenovana nezakrivljena pasivnost) družbenika ne more razbremeniti odgovornosti, zato tudi ugovorne navedbe dolžnikov, da nista odločala in sodelovala pri vodenju družbe, za utemeljenost ugovora pasivnosti ne zadoščajo.

Izvršitev denarne kazni za gospodarski prestopek zastara, ko pretečejo tri leta od pravnomočnosti odločbe, s katero je bila omenjena kazen izrečena, v vsakem primeru pa, ko preteče dvakrat toliko časa, kolikor ga zahteva zakon za zastaranje izvršitve kazni, za gospodarski prestopek torej šest let od pravnomočnosti sodbe, s katero je bila kazen izrečena. Gre za absolutno zastaranje, na katero pazi izvršilno sodišče po uradni dolžnosti v okviru pravilne uporabe kazenskega materialnega prava, tudi na pritožbeni stopnji ob obravnavanju dolžnikovega ugovora.