TFL Vsebine / Odločbe Višjih sodišč

Pritožbe se zavrnejo kot neutemeljene.

Oškodovanci v postopku uveljavljajo premoženjskopravni zahtevek, izstavitev zemljiškoknjižne listine, ki ga drugi odstavek 100. člena ZKP ne predvideva. Pritožbeno sodišče pri tem zavrača pritožbeno tezo, da je v skladu s 101. členom ZKP moč uveljavljati vse oziroma enake zahtevke, kot v pravdi. ZKP v 101. členu ureja aktivno legitimacijo, t.j. upravičenje za podajo premoženjskopravnega zahtevka, ki ga izenačuje s pravdno aktivno legitimacijo in ne vrsto pravdnega zahtevka. Izstavitev zemljiškoknjižne listine ni zahtevek po vrnitvi stvari, kot to zatrjujejo pritožniki. V skladu z 106. členom ZKP je stvar moč vračati takrat, kadar sodišče ugotovi, da pripada oškodovancu in da je stvar pri obdolžencu, pri katerem od udeležencev kaznivega dejanja ali pri nekom, katerem so jo ti dali v hrambo. Iz podatkov v spisu izhaja, da so predmetne nepremičnine vknjižene v zemljiško knjigo, kot lastnica je vknjižena obdolžena pravna oseba, nad katero je bil dne 18. 3. 2019 uveden stečaj in so del stečajne mase. Oškodovanci do predmetnih nepremičnin nimajo takih upravičenj, ki bi ustrezala kriteriju pripadnosti, kot ga določa 109. člen ZKP, tudi sicer pa želenih lastniških upravičenj ne morejo zahtevati z izstavitvijo zemljiškoknjižnega dovolila. Podlaga izstaviti zemljiškoknjižnega dovolila je ugotovitev (izključujoče) lastninske pravice predmetnih nepremičnin, do katere so po podatkih spisa oškodovanci poskušali priti čez različne civilne postopke, zaenkrat neuspešno. V stečaju nad zemljiškoknjižnim lastnikom so bili z lastniškim zahtevkom, prijavo izločitvene pravice nad predmetnimi nepremičninami napoteni na pravdo, kar pomeni, da je stečajni upravitelj njihov zahtevek prerekal, da je zatorej njihovo lastniško upravičenje sporno. Oškodovanci svojega lastništva nad predmetnimi nepremičninami v razmerju do zemljiškoknjižnega lastnika tako ne morejo uveljavljati v tem kazenskem postopku, ne glede na njegov izzid in zagotovo ne z zahtevkom po izstavitvi zemljiškoknjižnega dovolila in pravilno je razlogovanje prvostopenjskega sodišča, da že iz tega razloga ni moč ugoditi predlogu za začasno zavarovanje priglašenega premoženjskopravnega zahtevka, saj v skladu s prvim odstavkom 272. člena ZIZ, ki se v skladu s 502.d členom ZKP smiselno uporablja v postopku za začasno zavarovanje odvzema premoženjske koristi oziroma odreditvi začasnega zavarovanja premoženjskopravnega zahtevka, oškodovanci niso z zadostno verjetnostjo izkazali, da terjatev obstaja ali da bo ta terjatev zoper dolžnika nastala. Oškodovanci so lastniška upravičenja uveljavljali v več pravdah v Sloveniji in na Hrvaškem in v nobeni od njih zaenkrat niso uspeli, v nekaterih tudi pravnomočno ne.

Za odreditev začasnega zavarovanja je bistven oziroma odločujoč vpliv uvedbe stečajnega postopka na izvršilne postopke. Po prvem odstavku 131. člena ZFPPIPP po začetku postopka zaradi insolventnosti proti insolventnemu dolžniku ni dovoljeno izdati sklepa o izvršbi ali zavarovanju. To pomeni, da kot pravna posledica (učinek) začetka postopka zaradi insolventnosti nastane pravna ovira (negativna procesna predpostavka) za dovolitev izvršbe ali zavarovanja (izdajo sklepa, s katerim sodišče dovoli izvršbo ali zavarovanje). ZFPPIPP ne določa nobene izjeme od splošnega pravila o nedovoljenosti izvršbe ali zavarovanja, kar enako velja v kazenskem postopku glede odrejanja začasnih zavarovanj, za katera se smiselno uporabljajo določbe ZIZ in ZFPPIPP, ki ima opisan vpliv na začasne odredbe. Ker je bil nad obdolženo pravno osebo uveden stečaj, predlogi za odreditev začasnih zavarovanj uveljavljanih premoženjskopravnih zahtevkov vloženih po začetku stečaja, niso dovoljeni.