TFL Vsebine / Odločitve Ustavnega sodišča

Prva in druga poved prvega odstavka 53.b člena Zakona o zdravstveni dejavnosti (Uradni list RS, št. 23/05 – uradno prečiščeno besedilo, 23/08, 14/13, 64/17, 73/19, 82/20 in 32/25), kolikor se nanašata na zdravstvenega delavca, sta v neskladju z Ustavo. Državni zbor mora ugotovljeno protiustavnost odpraviti v roku enega leta po objavi te odločbe v Uradnem listu Republike Slovenije. Do odprave ugotovljene protiustavnosti se odločitev iz 1. točke izreka izvrši na način, določen v 69. točki obrazložitve te odločbe. Točka 7 prvega odstavka 44.f člena Zakona o zdravstveni dejavnosti, kolikor se nanaša na zdravstvenega delavca, ki posluje kot samostojni podjetnik posameznik, ni v neskladju z Ustavo. Prvi odstavek 53.c člena Zakona o zdravstveni dejavnosti, kolikor se nanaša na zdravstvenega delavca, ki posluje kot samostojni podjetnik posameznik, ni v neskladju z Ustavo. O preostalem delu pobude bo Ustavno sodišče odločilo posebej.

Izpodbijana ureditev onemogoča zdravstvenemu delavcu, da bi kot samostojni podjetnik opravljal storitve v mreži javne zdravstvene službe, zato posega v pravico do svobodne gospodarske pobude, ki je varovana v okviru prvega odstavka 74. člena Ustave. Ker izpodbijana ureditev posega v pravico do svobodne gospodarske pobude, na podlagi druge povedi drugega odstavka 74. člena Ustave pa se to pravico lahko omeji zaradi javne koristi, je treba po ustaljeni ustavnosodni presoji ugotoviti obstoj te javne koristi in ali je poseg skladen s splošnim načelom sorazmernosti (2. člen Ustave). S presojano ureditvijo se želi doseči, da bi zdravstvene storitve v javni mreži izvajali praviloma zdravstveni delavci v delovnem razmerju z delodajalcem, ker ta način dela omogoča najintenzivnejšo vključitev v delovni proces. Javna korist je zato v krepitvi sistema javne zdravstvene službe. Čeprav je prepoved opravljanja storitev v mreži javne zdravstvene službe za samostojne podjetnike sama po sebi znatna, je treba težo te prepovedi oceniti ob upoštevanju celotnega konteksta zadeve. Negativne posledice posega so bistveno manjše, ker izpodbijana ureditev samostojnim podjetnikom le zožuje potencialni trg storitev na način, da omejuje izvajanje tistih storitev, ki se izvajajo znotraj mreže javne zdravstvene službe, in svobodne gospodarske pobude ni mogoče razumeti tako, da bi posameznemu subjektu morala zagotavljati delo ali dejavnost oziroma želen tržni položaj. Poleg tega ni mogoče spregledati, da lahko zasebni zdravstveni delavci še vedno delajo v javni zdravstveni mreži, če pri tem nastopajo v tem svojstvu, torej kot zasebni zdravstveni delavci (ne kot samostojni podjetniki). Izpodbijana ureditev ima manj negativnih učinkov tudi zato, ker pridobivanje storitev na trgu že v osnovi povzroča večje tveganje za dostop do storitev v okviru javne zdravstvene mreže, saj gre za storitve, ki so odvisne (tudi) od tržnih razmer. Ker so koristi presojanega posega večje od negativnih posledic, izpodbijana ureditev ni v neskladju s prvim odstavkom 74. člena Ustave. Zasebni zdravstveni delavci so fizične osebe, ki niso registrirane kot samostojni podjetniki na podlagi Zakona o gospodarskih družbah. Zato v smislu tega zakona niso gospodarski subjekti in ne opravljajo gospodarskih dejavnosti, ne glede na opredelitev zdravstvenih storitev kot ekonomskih po pravu Evropske unije. Ureditev, ki velja drugače za zasebne zdravstvene delavce in za samostojne podjetnike, ki so sicer tudi zasebni zdravstveni delavci, vendar izvajajo gospodarske dejavnosti kot samostojni podjetniki, zato ne more biti v neskladju z načelom enakosti iz drugega odstavka 14. člena Ustave. Izpodbijana ureditev, ki omejuje dodatno delo zdravstvenemu delavcu oziroma določa pogoje za opravljanje dodatnega dela zunaj javne zdravstvene službe, s čimer v celoti prepoveduje določene oblike dela, posega v pravico do proste izbire zaposlitve, ki je varovana v okviru drugega odstavka 49. člena Ustave. Skupni cilj izpodbijane ureditve, ki omejuje dvojno prakso pri zdravstvenih delavcih, zaposlenih v javnih zavodih, je krepitev sistema javne zdravstvene službe. Ta cilj je ne le ustavno dopusten, temveč Ustava tudi nalaga zakonodajalcu, da ga aktivno zasleduje (prvi odstavek 51. člena Ustave), zato je izpodbijana ureditev za dosego tega cilja primerna. Čeprav so lahko možni učinki izpodbijane ureditve zelo različni, to še ne pomeni, da izpodbijana ureditev ni primerna. Ustavnosodna presoja se ne more nanašati na zapletena strokovna vprašanja in zakonodajalec ima prosto polje presoje, kadar gre za zadeve s področja zdravstvene politike. Vendar izpodbijana ureditev popolne prepovedi dodatnega dela zunaj mreže javne zdravstvene službe ni nujna, saj iz predložene dokumentacije ne izhaja, da želenega cilja ne bi bilo mogoče doseči enako učinkovito z drugimi blažjimi ukrepi, ki bi jih lahko uporabil delodajalec, in da so bile ustrezno pretehtane rešitve, ki bi lahko pomembno omilile togost izpodbijane ureditve. Prav tako že obstoječa pravna ureditev določa različne nadzorne postopke, ki lahko preprečijo primere, ko bi zdravstveni delavci opravljali dodatno delo na škodo javnih zavodov oziroma mreže javne zdravstvene službe. Ustavno sodišče je zato presodilo, da je izpodbijana ureditev v neskladju z drugim odstavkom 49. člena Ustave.