TFL Vsebine / Odločbe Višjih sodišč

I. Pritožba zagovornika obdolženega A. S. se zavrne kot neutemeljena in potrdi sodba sodišča prve stopnje.

II. Obdolženec se oprosti plačila stroškov kazenskega postopka iz 1. do 6. točke drugega odstavka 92. člena Zakona o kazenskem postopku, nagrada in potrebni izdatki njegovega zagovornika pa po prvem odstavku 97. člena Zakona o kazenskem postopku bremenijo proračun.

Tudi po obrazložitvi sodišča prve stopnje pomeni videosnemanje poseg v pravico do zasebnosti, če do njega pride na javnem kraju, torej tudi v trgovini, kot je bilo v obravnavani zadevi, vendar pravica do zasebnosti ni absolutna, temveč je omejena s pravicami drugih. Tako je v obravnavanem primeru v koliziji s pravico oškodovanca do zasebne lastnine, ki je prav tako zagotovljena z Ustavo RS. V obravnavanih primerih je video nadzor bil nameščen v trgovinah, nadzorne kamere so bile postavljene s strani gospodarskih družb zaradi zagotavljanja varnosti premoženja in oseb v trgovinah in obdolženi v takem, javnem prostoru, ni mogel pričakovati zasebnosti. Posnetki nadzornih kamer niso nesorazmerno posegali v njegovo pravico do zasebnosti, v konkretnem primeru pa pravica oškodovanca do zasebne lastnine, v katero je bilo poseženo s kaznivim dejanjem, in njegov interes po učinkoviti zaščiti in varstvo njegovih pravic, pretehta nad obdolženčevo pravico do zasebnosti. Ker so bile nadzorne kamere postavljene in uporabljene za njihov običajni namen (zagotavljanje varnosti ljudi in premoženja), in ker posnetek ni nesorazmerno posegel v obdolženčevo pravico do zasebnosti, je sodišče prve stopnje zaključilo, da posnetki video nadzora ne predstavljajo nedovoljenih dokazov.