TFL Vsebine / Odločbe Višjih sodišč

I. Pritožba se zavrne in se v izpodbijanem delu potrdi sodba sodišča prve stopnje.

II. Tožena stranka je dolžna tožeči stranki v roku 15 dni povrniti 746,64 EUR pritožbenih stroškov, v primeru zamude skupaj z zakonskimi zamudnimi obrestmi od poteka izpolnitvenega roka do plačila.

Ni res, kot trdi pritožba, da je ustaljena sodna praksa, da se višji dohodki enega od zakoncev lahko izrazijo v višjem deležu na skupnem premoženju le pod pogojem, da je njun prispevek k skrbi za gospodinjstvo in družino popolnoma enak. Iz zakona ne izhaja prednost ene izmed okoliščin, konkretno skrbi za otroke in gospodinjstvo, temveč je pri presoji potrebno upoštevati vsako izmed njih (in vse skupaj), pri tem pa preprost matematičen obračun ni mogoč. Tožnikov prispevek k premoženju iz naslova dohodkov ni bil zgolj nekoliko višji, temveč bistveno višji (več kot dvakratni). Drugače bi bilo, če tožnik na račun višjih dohodkov ne bi ničesar prispeval k skupnemu gospodinjstvu in skrbi za družino ter bi se tako njegovi bistveno višji dohodki lahko izenačili (izničili) z bistveno večjim (nematerialnim) prispevkom toženke k skupnemu gospodinjstvu in skrbi za družino. Vendar pa so okoliščine v obravnavani zadevi drugačne, saj sta za gospodinjstvo in družino skrbeli obe stranki, toženka (zgolj) v večji meri. Iz ugotovljenega dejanskega stanja, ki ga toženka v tem delu niti ne izpodbija, ne izhaja, da bi bila tožnikova skrb za gospodinjstvo in družino neznatna.

Upoštevajoč vsa dejstva (da je bil tožnikov dohodek bistveno višji, da sta za družino in gospodinjstvo skrbela oba s toženko, da je toženka zanju skrbela v večji meri, da zaradi njene skrbi določen čas ni bilo treba plačevati vrtca in da je družina bivala v njenem stanovanju, ki pa sta ga pred vselitvijo obnovila skupaj s tožnikom), je po presoji pritožbenega sodišča določitev deležev v razmerju 55:45 odstotkov v korist tožnika primerna.

Pravdni stranki sta času trajanja zakonske zveze najeli kredit. Premoženje, ki ga pridobita zakonca z delom med trajanjem zakonske zveze, je po 51. členu ZZZDR skupno. V pravni literaturi in v sodni praksi se je ustalila razlaga, da v skupno premoženje spadajo vse premoženjske pravice, stvarnopravne in obligacijskopravne, pridobljene z delom kot konstitutivnim elementom skupnega premoženja zakoncev, ter da v skupno premoženje spada tudi premoženje, ki sta ga zakonca pridobila s plačilom s kreditom, pri čemer neplačane kreditne obveznosti, ki se tičejo skupnega premoženja, predstavljajo pasivo skupnega premoženja in jih je praviloma treba upoštevati pri ugotavljanju obsega skupnega premoženja.

Glede na to, da s skupnim premoženjem zakonca razpolagata skupno in sporazumno (52. člen ZZZDR), se za obveznost, prevzeto v času trajanja zakonske skupnosti, domneva, da sta jo prevzela oba zakonca skupaj. Gre za zakonsko domnevo, ki vpliva na trditveno in dokazno breme v pravdi. Pritožba izhaja iz napačnega materialnopravnega in procesnega izhodišča, da bi moral tožnik izkazati, da je bil celoten kredit oziroma predvsem presežek nad zneskom 16.897,43 EUR vzet in porabljen za skupni namen strank. Velja ravno obratno - dokazno breme, da izpodbije (zakonsko) domnevo o skupnem prevzemu (celotnega) kredita, je bilo na toženki.