TFL Vsebine / Odločitve Ustavnega sodišča

Sodba Vrhovnega sodišča št. I Ips 176/98 z dne 8. 5. 2003, sodba Višjega sodišča v Kopru št. Kp 48/98 z dne 13. 5. 1998 in sodba Okrožnega sodišča v Novi Gorici št. K 49/97 z dne 15. 10. 1997 se razveljavijo v delu, ki se nanaša na pritožnika A. A., in se zadeva v tem delu vrne Okrožnemu sodišču v Novi Gorici v novo odločanje.

V primeru, ko posamezni obdolženec s svojimi izjavami obremenjuje soobdolžence, mora sodišče slednjim omogočiti, da zastavljajo vprašanja obdolžencu, ki jih obremenjuje. V takem primeru za obdolženca, ki so mu zastavljena vprašanja, velja privilegij zoper samoobtožbo iz četrte alineje 29. člena Ustave in sme posledično zavrniti odgovor na katerokoli vprašanje (ali sploh na vsa, saj se ni dolžan zagovarjati). V slednjem primeru pa soobdolženci v celoti ali deloma ne morejo uveljaviti svoje pravice iz točke d) tretjega odstavka 6. člena EKČP. Za to pravico so prikrajšani tudi v primeru, če obdolženec, ki je v preiskavi dal obremenilne izjave zoper druge soobdolžence, na glavno obravnavo ne pride in ga posledično ne morejo zasliševati v zvezi z obremenilnimi izjavami. Če soobdolženci ne morejo uveljavljati tega pravnega jamstva, gre za kršitev pravice do obrambe, ki jo zagotavlja 29. člen Ustave. Iz ustaljene presoje ESČP izhaja, da se tedaj, kadar obdolženec ni mogel uveljaviti svoje pravice do zaslišanja obremenilnih prič, obsodilna sodba ne sme izključno ali v odločilni meri opreti na njihove izjave. Po presoji ESČP gre za dokaz, ki je bil v pomembni meri podlaga za obsodbo, tudi tedaj, kadar je sodišče, ki je sodbo izreklo, ostale dokaze presojalo predvsem z vidika, ali potrjujejo sporne izjave obremenilnih prič. Kot izhaja iz vseh treh izpodbijanih sodb, so te vse druge obremenjujoče dokaze navajale predvsem v potrditev izpovedb soobdolžencev, ki ju pritožnik ni mogel zaslišati. Glede na navedeno Ustavno sodišče ugotavlja, da sta bili izpovedbi teh dveh prič bistvena dokaza zoper pritožnika. Skladno z ustaljeno presojo ESČP je zato šlo za kršitev pravice do zaslišanja obremenilne priče iz točke d) tretjega odstavka 6. člena EKČP in s tem tudi za kršitev 29. člena Ustave. Kot izhaja iz sodbe Vrhovnega sodišča, je to od pritožnika še pričakovalo, da obrazloži, katera odločilna dejstva naj bi želel dokazovati z neposrednim zaslišanjem soobdolžencev. Vendar se breme utemeljevanja lahko naloži obrambi le tedaj, kadar ta zahteva zaslišanje razbremenilnih prič ali izvedbo drugega (razbremenilnega) dokaza, ne pa tudi tedaj, kadar gre za obremenilne priče.