TFL Vsebine / Odločbe Upravnega sodišča

I. Tožba zoper 1. točko izreka odločbe Agencije za komunikacijska omrežja in storitve, št. 3751-1/2017/36 z dne 29. 9. 2017, se zavrne.

II. Tožbi zoper odločbo Agencije za komunikacijska omrežja in storitve RS, št. 3751-1/2017/40 z dne 15. 11. 2017, in 3. točko izreka odločbe Agencije za komunikacijska omrežja in storitve RS, št. 3751-1/2017/36 z dne 29. 9. 2017, se ugodi in se odločba Agencije za komunikacijska omrežja in storitve RS, št. 3751-1/2017/40 z dne 15. 11. 2017, v celoti in 3. točka izreka odločbe Agencije za komunikacijska omrežja in storitve RS, št. 3751-1/2017/36 z dne 29. 9. 2017, v tem delu odpravita ter se zadeva vrne v tem obsegu toženi stranki v ponovni postopek.

III. Tožena stranka je dolžna tožeči stranki povrniti stroške postopka v višini 347,70 EUR, v roku 15 dni od vročitve sodbe, od poteka tega roka dalje z zakonskimi zamudnimi obrestmi.

IV. Stroškovni zahtevek strank z interesom A. in B. se zavrne.

Toženka je pri svoji analizi uporabila podatke, pridobljene s strani upravljavca, kar je tudi po presoji sodišča pravilen vir. Vzdrževanje, obratovanje in obnavljanje javne železniške infrastrukture je namreč obvezna gospodarska javna služba, ki jo upravlja upravljavec (11. člen ZZelP), med naloge upravljavca javne železniške infrastrukture pa med drugim sodi tudi vodenje evidence gibanj vseh vlakov in zamud (četrti odstavek 43. člena Uredbe 44/16). To pa pomeni originaren vir podatkov glede na analizo, ki jo je toženka izvedla.

Sodišče ne more sprejeti tožbenega ugovora o napačnih zaključkih o vzrokih za zamude, saj le-ti izhajajo iz podatkov, ki jih je toženka pridobila iz pravno relevantnega vira (torej na podlagi 43. člena Uredbe 44/16 od upravljavca), kot tudi s strani vseh strank postopka (torej tudi tožnika), jih primerjala, opravila njihovo analizo in na tej podlagi sprejela svoje zaključke, ki jim sodišče pritrjuje.

Sodišče se strinja s toženko, da bi določitev točno določenih tirov utegnila povzročati še večjo prezasedenost tirov na TPK, saj bi se s tem onemogočila večja prilagodljivost upravljavca glede na konkretno stanje prometa na TPK v danem času, ne glede na (s tem tožbenim naziranjem pa se sodišče strinja) obveznost dnevno potrjenih sprejemov vseh vlakov, saj lahko pride do nastopa izrednega dogodka, zaradi katerega upravljavec ne bi mogel upoštevati svojega načrta konkretno dodeljenih tirov posameznim prevoznikom. Ker pa je upravljavec število dodeljenih tirov določil glede na število dodeljenih vlakovnih poti (v absolutnem pomenu besede), pa je ravno s tem omogočil enakopravno obravnavo vseh prevoznikov.

Tožnik ima prav, ko ugovarja, da bi morala toženka pred določitvijo ukrepa, z nameravano določitvijo ukrepa seznaniti stranke postopka in jim dati možnost, da se do tega opredelijo. Res je toženka postopek vodila po uradni dolžnosti, kar pa je ne odvezuje postopanja po ZUP, to pa tudi pomeni upoštevanje 9. oziroma konkretno 146. člena ZUP, še zlasti, ker je določila dodaten ukrep, ki se nanaša na vse stranke postopka – upravljavca in prevoznike.

Pristojni organ lahko dokončno odločbo odpravi, razveljavi ali spremeni samo na podlagi pravnih sredstev, določenih z zakonom, torej pod pogoji in na načine, določenimi v ZUP.