TFL Vsebine / Odločbe Upravnega sodišča

Tožbi se ugodi in se izpodbijani sklep tožene stranke št. ... z dne 30. 10. 2006 odpravi. Zahtevi za izdajo začasne odredbe se ugodi tako, da se izvršitev sklepa tožene stranke št. ... z dne 30. 10. 2006 zadrži do pravnomočne odločitve v tem upravnem sporu. Do pravnomočne odločitve v tem upravnem sporu se tožniki takoj premestijo iz Centra za tujce v Postojni v Azilni dom v Ljubljani. Tožnike se oprosti plačila sodnih taks.

 

Pravni institut dovoljenja bodisi iz 16(1)(e) ali 16(1)(c) člena Uredbe je sicer institut prava EU, vendar ga je treba interpretirati v povezavi z nacionalno ustavno in zakonsko ureditvijo, ker izhaja tudi iz Uredbe, ki v določilu 2. odstavka 3. člena državam daje t.i. klavzulo suverenosti. Iz nobene določbe Uredbe ni mogoče izpeljati razlage, da se dovoljenje za bivanje iz določila 9(1) člena Uredbe v povezavi z določilom 2(j) člena Uredbe nanaša zgolj na določbo 20(1)(e) člena v zvezi z določbo 16(1)(c) člena Uredbe, ki se nanaša na prosilce za azil, in da se dovoljenje za bivanje ne nanaša tudi na določbo 20(1)(e) člena v zvezi z določbo 16(1)(e) člena Uredbe, ki se nanaša na državljana tretje države, ki naj bi po mnenju Vrhovnega sodišča imel status tujca. Z vidika ciljev Uredbe je treba šteti, da gre v predmetni zadevi za enoten azilni postopek, saj so tožniki ves ta čas v Sloveniji in je do ustavitve azilnega postopka prišlo zaradi umika prošnje tožnikov, ki pa je bil sprožen ne zaradi tega, ker tožniki niso več hoteli, da bi se obravnavala njihova vloga za azil, ampak zaradi tega, da bi preprečili nezakonito premestitev v drugo državo (članico EU). Kadar pristojni organ ne odloči o zahtevi za izdajo začasne odredbe v zakonskem roku iz določila 3. odstavka 30. člena ZUS, sodišče šteje, da je procesna predpostavka iz določila 1. odstavka 69. člena ZUS izpolnjena. Bivanje v Centru za tujce ni prilagojeno daljšemu bivanju, predvsem pa ne omogoča daljše nastanitve otrok, tako da bi se v največji meri upoštevale koristi otrok.