TFL Vsebine / Odločbe Višjih sodišč

I. Pritožba se zavrne in se potrdi izpodbijani del sodbe sodišča prve stopnje.

II. Vsaka stranka sama krije svoje stroške pritožbenega postopka.

Pritožba neutemeljeno izpodbija utemeljenost razloga za odpoved s tem, ker bi lahko toženka namesto odpovedi uporabila milejši ukrep, to je odreditev tožnici začasnega čakanja na delo, pri čemer ji je interventna zakonodaja za preprečevanje posledic pandemije COVID-19 zagotavljala vračilo nadomestila plače. Sodišče ne more presojati in posegati v poslovne odločitve delodajalca. Toženka kot delodajalec ni bila dolžna sprejeti pomoči države. Pred podajo odpovedi sprejet in uveljavljen ZIUPPP je določal, da mora v primeru prejema pomoči delodajalec ohraniti delovna mesta delavcev na začasnem čakanju na delo najmanj šest mesecev po začetku začasnega čakanja na delo, sicer mora v skladu z 9. členom ZIUPP prejeta sredstva vrniti. Ker v času podaje odpovedi ni bilo mogoče predvideti, koliko časa bo epidemija trajala, toženka ni mogla predvideti, koliko časa in v kakšni obliki bo možna pomoč države.

Sodišče prve stopnje je pravilno ugotovilo, da stimulativni del plače ne predstavlja fiksnega zneska ter da je bil tudi pogojen s številom kvote opravljenih ur dela. Ker tožnica po 17. 3. 2020 (do 14. 4. 2020) ni več delala, odpoved pa je zakonita, je bil zahtevek v tem delu pravilno zavrnjen.