TFL Vsebine / Odločbe Višjih sodišč

I. Pritožba se zavrne in se izpodbijana sodba in sklep sodišča prve stopnje potrdita.

II. Vsaka stranka krije svoje stroške pritožbenega postopka.

Res je, da (v redkih primerih) izdani vmesni sodbi v istem postopku lahko sledi zavrnilna. Slednje je posledica primerov, ko je ugotavljanje škode povezano z ugotavljanjem kompleksnega sklopa dejstev, ki predhodno niso bila predmet obravnave. V konkretni zadevi ne gre za tak primer, saj končna odločba (glede višine škode) v pretežnem delu pravzaprav temelji na dejstvih, ki so bila ugotovljena že z izdano vmesno sodbo, v nadaljevanju postopka pa so se le še utrdila. Do vseh teh dejstev se je imela prva toženka torej že možnost izjaviti. Če je to storila prepozno (kar se nanaša predvsem na zaključke, ki izhajajo iz mnenja izvedenca B. B.), je odgovornost na njeni strani. Zgolj dejstvo, da je bil v postopku kasneje imenovan še izvedenec C. C., ki je imel nalogo ugotavljanja, ali je B. B. v mnenju storil kakšno strokovno napako, ki bi bistveno vplivala na oceno škode, s poudarkom na pravilni uporabi tarif in sortimentnih tablic, ne pomeni ponovne obravnave več let prej izdelanega B. B. mnenja.

Neutemeljeno je tudi pritožbeno izvajanje, da pripombe na izvedensko mnenje niso zajete s prekluzijo. Od klasičnega odziva, pripomb stranke na podano izvedensko mnenje, česar prekluzija res ne zajema, gre razločevati situacijo, ko sodišče izvede t.i. pisno materialno procesno vodstvo in strankama naloži, naj se o čem izjavita, določi rok in ju opozori na posledico (286.a člen ZPP), za kar je šlo tudi v konkretni zadevi. Sankcija neaktivnosti (oz. nepravočasne aktivnosti, brez utemeljenega razloga za zamudo) je prekluzija. Tudi iz izpodbijane odločbe izhaja, zakaj so bile pripombe, ki jih je prvotožena podala na izvedenski mnenji B. B. in C. C., prepozne. K temu gre kratko dodati še, da je glavnino teh prvostopenjsko sodišče kljub temu blagohotno upoštevalo in se do njih tudi opredelilo. Neutemeljen je očitek, da ni jasno, obravnavo katerih navedb je sodišče dopustilo, saj slednje izhaja neposredno iz izpodbijane odločbe.

Materialna resnica v pravdnem postopku deluje kot nekakšen „lepotni ideal“. Doseganje slednjega pa je zaradi nadrejenih načel dispozitivnosti in razpravnosti (7. in 212. člen ZPP) odvisno predvsem od strank samih – tudi in zlasti od njihove (pravočasne) procesne aktivnosti, ki je kasnejše (preobširne) pritožbe ne morejo nadomestiti.