TFL Vsebine / Odločbe Višjih sodišč

Pritožbi se ugodi, izpodbijani del sodbe se razveljavi in zadeva vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje.

V zvezi s pravico delavca do nadomestila za neizrabljeni letni dopust je poleg sodne prakse, na katero se je oprlo sodišče prve stopnje, potrebno upoštevati tudi novejšo sodno prakso Sodišča EU in sicer sodbi v zadevah Kreuziger, C-619/16 z dne 6. 11. 2018 ter Max-Planck-Gesellschaft zur Förderung der Wissenschaften, C-684/16 z dne 6. 11. 2018. Sodišče EU je namreč v teh sodbah zavzelo stališče, da delavec pridobljene pravice do plačanega letnega dopusta ne more samodejno izgubiti zato, ker ni podal prošnje za izrabo dopusta. Razsodilo je, da pravo EU nasprotuje temu, da delavec samodejno izgubi plačani letni dopust, do katerega je bil upravičen na podlagi prava EU, s tem pa tudi pravico do denarnega nadomestila za neizrabljeni dopust, le zato, ker za dopust ni zaprosil pred prenehanjem delovnega razmerja (ali v referenčnem obdobju). Po stališču Sodišča EU ti pravici lahko ugasneta le, če je delodajalec delavcu zlasti s tem, da ga je ustrezno poučil, dejansko omogočil pravočasno izrabiti dopust, kar mora dokazati delodajalec. Dokazno breme v zvezi s tem je na delodajalcu. Če ne more dokazati, da je ravnal z vso potrebno skrbnostjo, da bi delavec dejansko imel možnost izrabiti plačani letni dopust, je treba šteti, da se z ugasnitvijo pravice do navedenega dopusta na koncu referenčnega obdobja ali dovoljenega obdobja za prenos in posledičnim neplačilom denarnega nadomestila za neizrabljeni letni dopust v primeru prenehanja delovnega razmerja kršita prvi oziroma drugi odstavek 7. člena Direktive 2003/88/ES (sodba C-619/16, točka 47, C-684/16, točka 46).