TFL Vsebine / Odločbe Upravnega sodišča

I. Tožba se zavrne.

II. Vsaka stranka trpi svoje stroške postopka.

Toženka je svojo odločitev oprla na uredbo, veljavno v času odločanja (4. 6. 2013), torej vključno z njeno spremembo. Ta je začela veljati 1. 12. 2012, torej že pred vložitvijo tožnikove zahteve za dodelitev podpore. V tem pogledu ne more biti dvoma, da je toženka ravnala v skladu s 6. členom ZUP.

Tožnik ima določena pričakovanja, kar pa še ne pomeni, da je šlo za pričakovano pravico, v katero naj bi bilo poseženo, ker višina podpore ni bila odmerjena po določbah Uredbe o podporah električni energiji, proizvedeni iz obnovljivih virov. Prvi odstavek 64.n člena EZ določa, da se podpore lahko (ne pa nujno) dodelijo, zato že pridobitev pravice ne more biti tako gotova, da bi to pomenilo zavarovan tožnikov pridobitni položaj. Omenjeno v obravnavanem primeru niti ni pravno sporno, saj je tožnik podporo dobil, sporna je le njena višina. Vendar tudi v tem pogledu ni bilo poseženo v njegov pravni položaj, saj pred uveljavitvijo Uredbe o podporah električni energiji proizvedeni iz obnovljivih virov ni bil prejemnik podpore, zanjo še ni zaprosil, niti elektrarna še ni začela z delovanjem.

Ustava ne zagotavlja nespremenljivosti predpisov, s tem pa tudi ne nespremenljivosti pogojev za pridobitev pravice ali njenega obsega z učinkom za naprej.

Ker tožnik ni javnopravni subjekt, njegove odločitve za investicijo ni mogoče primerjati s projekti lokalnih skupnosti, ki so planirani ob upoštevanju obstoječih virov financiranja. Zgolj nestrinjanje z višino podpore, ne utemeljuje zatrjevanega prekomernega posega v njegov pravni položaj glede na to, da, sploh še ni pridobil nobene pravice.

Vlada je celo sama predvidela, da v določenih primerih javnosti ne bo povabila k sodelovanju. Zato tožniku ni mogoče pritrditi, da bi moral biti osnutek spornih sprememb uredbe v vsakem primeru objavljen.