TFL Vsebine / Odločbe Višjih sodišč

I. Pritožbi se delno ugodi in se sodba v III. točki izreka (v zavrnilnem delu) v delu, ki se nanaša na odškodnino za nepremoženjsko škodo v višini 4.216 EUR, in v IV. točki (v stroškovnem delu) razveljavi ter se zadeva v tem obsegu vrne sodišču prve stopnje v ponovno odločanje.

II. V preostalem delu se pritožba zavrne ter se sodba v izpodbijanem in nespremenjenem delu potrdi.

III. Odločitev o pritožbenih stroških se pridrži za končno odločbo.

Sanacijo kršitev človekovih pravic z izbrisom iz registra stalnega prebivalstva je država uredila v odškodninski shemi (denarno povračilo kot ustrezno zadoščenje), v presežku pa je treba uporabiti splošna pravila obligacijskega prava. Ob navedenem je sodišče prve stopnje pravilno zaključilo, da je skladno s 26. členom Ustave RS protipravnost ravnanja toženke nedvomno dokazana, tožnik pa je bil dolžan dokazati zatrjevani škodo in vzročno zvezo med protipravnim ravnanjem toženke in obstojem škode. Obstoj škode in vzročna zveza se nanašata na temelj vtoževane terjatve.

V sodni praksi je utrjeno stališče, da sta pri sodnem določanju višine odškodnine iz naslova nezakonitega izbrisa odločilna tako čas, v katerem posameznik ni imel urejenega statusa, kot tudi posebna izredna intenzivnost duševnih bolečin, ki jih izkazujejo druge okoliščine (npr. morebitna nezaposlenost, ponižujoča ravnanja predstavnikov oblasti, strah, izgon iz države, ločenost od družine, posledični propad zakona in družinskih vezi, težje zdravstvene posledice, ipd.).

Na tožniku je, da izkaže izgubljen dobiček, ki ga bi po normalnem teku stvari dosegel, če ne bi prišlo do izbrisa.

Neobičajna narava in razsežnost toženkine kršitve z izbrisom je povzročila tožniku težave, zaradi katerih je trpel. Pri odmeri odškodnine ni odločilen zgolj čas, v katerem tožnik ni imel urejenega statusa, pač pa tudi druge okoliščine, odškodnina pa se v tovrstnih primerih kljub kršitvam več človekovih pravic odmerja enotno.

Tožnik je za dokazovanje svojih trditev obstoja in stopnje duševnega trpljenja zaradi izbrisa predlagal izvedenca psihiatrične stroke, sodišče prve stopnje pa ga je zavrnilo, češ da za ugotovitev obstoja duševnih bolečin zadoščajo izpovedbe tožnika in prič, nato pa ugotovilo, da ni dokazal zatrjevanih psihičnih težav kot so stres, tesnoba, poslabšanje zdravja, huda depresija in obupanost. S tem je sodišče prve stopnje tožniku odvzelo pravico do dokazovanja zatrjevanih dejstev in pritožba pravilno izpostavlja, da dokazni postopek v smeri ugotavljanja višine nepremoženjske škode ni bil izčrpan, tožniku pa je bila prekršena pravica po 8. točki drugega odstavka 239. člena ZPP.