TFL Vsebine / Odločitve Ustavnega sodišča

Sodba Vrhovnega sodišča št. I Ips 4259/2018 z dne 8.7. 2021, sodba Višjega sodišča v Ljubljani št. X Kp 4259/2018 z dne 5. 6. 2020 in sodba Okrožnega sodišča v Ljubljani št. X K 4259/2018 z dne 20. 12. 2019 se razveljavijo in zadeva se vrne Okrožnemu sodišču v Ljubljani v novo sojenje.

Da lahko ekskluzija dokazov izpolni svojo ustavnopravno vlogo, mora biti tudi postopek, v katerem se odloča o predlogu za izločitev dokazov, v skladu s pravicami iz 22., 23. in 29. člena Ustave.   Iz načela neposrednosti je izpeljana tudi zahteva, da sodišče – če le lahko – izvede najboljše možne dokaze, torej tiste, ki so najbližje spoznavnemu viru. Če ni ovir, mora tako zaslišati tiste priče, ki so bile v obravnavanem dogodku neposredno udeležene, namesto da bi samó prebralo njihove izjave ali zaslišalo posredne priče. Načelo neposrednosti mora biti spoštovano tudi, kadar o zadevi odloča senat kot kolegijski organ.   Načela neposrednosti, katerega spoštovanje zahteva 22. člen Ustave, pa Ustava ne zagotavlja v absolutnem smislu. Od njega je mogoče odstopiti, kadar za to v konkretnem primeru obstajajo utemeljeni razlogi in kadar obstajajo mehanizmi za izravnavo slabšega položaja, v katerega je zaradi tega odstopa postavljen obdolženec.   V obravnavani zadevi je bilo vprašanje verodostojnosti prič – kriminalistov – odločilno za presojo zakonitosti dokazov. Uradna zaznamka policije v zvezi s tem ne moreta biti samostojna podlaga za presojo resničnosti izpovedb, saj ju je sestavil kriminalist, čigar verodostojnost se je izpodbijala. Obramba za presojo verodostojnosti prič in ugotovitev resničnosti zatrjevanih dejstev tako praktično ni imela druge možnosti, kot da verodostojnost kriminalistov izpodbija s postavljanjem vprašanj. Prepoved vprašanj je imela v okoliščinah konkretnega primera zato enak učinek, kot če senat prič – kriminalistov – ne bi zaslišal neposredno. Za prepoved vprašanj ni bilo niti zakonskega niti ustavnopravno utemeljenega razloga.