Zakon o ureditvi kolizije zakonov s predpisi drugih...

525. Zakon o ureditvi kolizije zakonov s predpisi drugih držav v določenih razmerjih

Na podlagi 3. točke 315. člena ustave Socialistične federativne republike Jugoslavije izdaja Predsedstvo Socialistične federativne republike Jugoslavije

U K A Z
O RAZGLASITVI ZAKONA O UREDITVI KOLIZIJE ZAKONOV S PREDPISI DRUGIH DRŽAV V DOLOČENIH RAZMERJIH

Razglaša se zakon o ureditvi kolizije zakonov s predpisi drugih držav v določenih razmerjih, ki ga je sprejela Skupščina SFRJ na seji Zveznega zbora dne 15. julija 1982.

P št. 192

Beograd, 15. julija 1982

Predsednik Predsedstva SFRJ: Petar Stambolić s. r. Predsednik Skupščine SFRJ: Raif Dizdarević s. r.

Z A K O N
O UREDITVI KOLIZIJE ZAKONOV S PREDPISI DRUGIH DRŽAV V DOLOČENIH RAZMERJIH

Prvo poglavje

TEMELJNE DOLOČBE

1. člen

Ta zakon vsebuje pravila o določanju prava, ki ga je treba uporabiti za statusna, družinska in premoženjska oziroma druga materialnopravna razmerja z mednarodnim elementom.

Ta zakon vsebuje tudi pravila o pristojnosti sodišč in drugih organov Socialistične federativne republike Jugoslavije za obravnavo razmerij iz prvega odstavka tega člena, pravila postopka in pravila za priznanje in izvršitev tujih sodnih in arbitražnih odločb.

2. člen

Če v tem zakonu ni določbe o pravu, ki ga je treba uporabiti za kakšno razmerje iz prvega odstavka 1. člena tega zakona, se smiselno uporabljajo določbe in načela tega zakona, načela pravnega reda Socialistične federativne republike Jugoslavije in načela mednarodnega zasebnega prava.

3. člen

Ta zakon se ne uporablja za razmerja iz 1. člena tega zakona, če so urejena v drugem zveznem zakonu ali mednarodnih pogodbah.

4. člen

Pravo tuje države se ne uporabi, če bi bil njegov učinek v nasprotju s temelji družbene ureditve, določenimi v ustavi SFRJ.

5. člen

Pravo tuje države, ki bi ga bilo treba uporabiti po tem ali drugem zveznem zakonu, se ne uporabi, če bi bil namen njegove uporabe izogniti se uporabi prava Socialistične federativne republike Jugoslavije.

6. člen

Če bi bilo treba po tem zakonu uporabiti pravo tuje države, se upoštevajo njegova pravila, ki določajo, katero pravo se uporabi.

Če pravila tuje države, ki določajo, katero pravo je treba uporabiti, zavračajo na pravo Socialistične federativne republike Jugoslavije, se uporabi pravo Socialistične federativne republike Jugoslavije, ne da bi se pri tem upoštevala njegova pravila o napotilu, katero pravo se uporabi.

7. člen

Če s tem ali drugim zveznim zakonom ni določeno drugače, sta pravni posel in pravno dejanje glede oblike veljavna, če sta veljavna bodisi po pravu kraja, kjer je bil pravni posel sklenjen oziroma pravno dejanje opravljeno, bodisi po pravu, ki velja za vsebino pravnega posla oziroma pravnega dejanja.

8. člen

Za zastaranje se uporabi pravo, ki velja za vsebino pravnega posla oziroma pravnega dejanja.

9. člen

Pravo tuje države se uporablja po njegovem smislu in z njegovimi pojmi.

10. člen

Če je treba uporabiti pravo države, katere pravni red ni enoten, pravila tega zakona pa ne napotujejo na določeno pravno območje v taki državi, se po pravilih njenega pravnega reda določi, katero pravo se uporabi.

Če se na način iz prvega odstavka tega člena ne da ugotoviti, katero pravo države z neenotnim pravnim redom je treba uporabiti, se uporabi pravo tistega območja v taki državi, ki je z razmerjem v najtesnejši zvezi.

11. člen

Če ima državljan Socialistične federativne republike Jugoslavije tudi državljanstvo kakšne druge države, se za uporabo tega zakona šteje, da ima samo državljanstvo Socialistične federativne republike Jugoslavije.

Če ima kdo, ki ni državljan Socialistične federativne republike Jugoslavije, dvoje ali več tujih državljanstev, se za uporabo tega zakona šteje, da ima državljanstvo tiste države, katere državljan je in v kateri ima tudi prebivališče.

Če oseba iz drugega odstavka tega člena nima prebivališča v nobeni izmed držav, katerih državljan je, se za uporabo tega zakona šteje, da ima državljanstvo tiste države, katere državljan je in s katero je v najtesnejši zvezi.

12. člen

Če oseba nima državljanstva ali njenega državljanstva ni mogoče ugotoviti, se uporabi pravo njenega prebivališča.

Če oseba iz prvega odstavka tega člena nima prebivališča ali ga ni mogoče ugotoviti, se uporabi pravo njenega bivališča.

Če za osebo iz prvega odstavka tega člena ni mogoče ugotoviti niti bivališča, se uporabi pravo Socialistične federativne republike Jugoslavije.

13. člen

Sodišče ali drug pristojen organ po uradni dolžnosti ugotovi vsebino tujega prava, ki ga je treba uporabiti.

Organ iz prvega odstavka tega člena lahko zahteva obvestilo o tujem pravu od zveznega upravnega organa za pravosodje.

Stranke v postopku lahko predložijo o vsebini tujega prava tudi javno listino.

Drugo poglavje

PRAVO, KI GA JE TREBA UPORABITI

14. člen

Za pravno in poslovno sposobnost fizične osebe se uporabi pravo tiste države, katere državljan je.

Fizična oseba, ki bi bila po pravu države, katere državljan je, poslovno nesposobna, je poslovno sposobna, če ima to sposobnost po pravu kraja, kjer je nastala obveznost.

Za odvzem ali omejitev poslovne sposobnosti fizične osebe se uporabi pravo iz prvega odstavka tega člena.

Drugi odstavek tega člena se ne uporablja za družinska in dedna razmerja.

15. člen

Za postavitev pod skrbništvo in prenehanje skrbništva ter za razmerja med skrbnikom in osebo pod skrbništvom (varovancem) se uporablja pravo države, katere državljan je varovanec.

Tujemu državljanu ali osebi brez državljanstva, ki je v Socialistični federativni republiki Jugoslaviji, se začasni varstveni ukrepi odredijo po pravu Socialistične federativne republike Jugoslavije in trajajo, dokler pristojna država o tem ne odloči in ne ukrene, kar je potrebno.

Drugi odstavek tega člena se uporablja tudi glede varstva premoženja odsotnega tujega državljana in osebe brez državljanstva, ki je na ozemlju Socialistične federativne republike Jugoslavije.

16. člen

Za razglasitev pogrešanca za mrtvega se uporabi pravo države, katere državljan je bil takrat, ko je bil pogrešen.

17. člen

Pripadnost pravne osebe se določi po pravu države, po katerem je bila ustanovljena.

Če ima pravna oseba svoj dejanski sedež v drugi državi, ne pa v tisti, kjer je bila ustanovljena, in ima po pravu te druge države tudi njeno pripadnost, se šteje za njeno pravno osebo.

18. člen

Za lastninskopravna razmerja in druge pravice na stvareh ter za pravico razpolaganja s stvarmi v družbeni lastnini se uporabi pravo kraja, kjer je stvar.

Za razmerja iz prvega odstavka tega člena glede stvari, ki so v prevozu, se uporabi pravo namembnega kraja.

Za razmerja iz prvega odstavka tega člena glede prevoznih sredstev se uporabi pravo države, katere državno pripadnost imajo ta sredstva, če s predpisi Socialistične federativne republike Jugoslavije ni določeno drugače.

19. člen

Za pogodbo se uporabi pravo, ki sta si ga izbrali pogodbeni stranki, če ta zakon ali mednarodna pogodba ne določa drugače.

20. člen

Če stranki nista izbrali prava, ki naj se uporabi, in če posebne okoliščine primera ne napotujejo na drugo pravo, se kot odločilno uporabi:

1)

za pogodbo o prodaji premičnin - pravo kraja, kjer je imel prodajalec ob prejemu ponudbe prebivališče oziroma sedež;

2)

za pogodbo o delu oziroma za gradbeno pogodbo - pravo kraja, kjer je imel podjemnik ob prejemu ponudbe prebivališče oziroma sedež;

3)

za pogodbo o pooblastilu - pravo kraja, kjer je imel pooblaščenec ob prejemu ponudbe prebivališče oziroma sedež;

4)

za posredniško pogodbo - pravo kraja, kjer je imel posrednik ob prejemu ponudbe prebivališče oziroma sedež;

5)

za komisijsko pogodbo - pravo kraja, kjer je imel komisionar ob prejemu ponudbe prebivališče oziroma sedež;

6)

za pogodbo o spediciji - pravo kraja, kjer je imel spediter ob prejemu ponudbe prebivališče oziroma sedež;

7)

za pogodbo o zakupu (najemu) premičnin - pravo kraja, kjer je imel zakupodajalec (najemodajalec) ob prejemu ponudbe prebivališče oziroma sedež;

8)

za posojilno pogodbo - pravo kraja, kjer je imel posojilodajalec ob prejemu ponudbe prebivališče oziroma sedež;

9)

za posodbeno pogodbo - pravo kraja, kjer je imel posodbenik (dajalec na posodo) ob prejemu ponudbe prebivališče oziroma sedež;

10)

za pogodbo o hrambi - pravo kraja, kjer je imel shranjevalec (depozitar) ob prejemu ponudbe prebivališče oziroma sedež;

11)

za pogodbo o uskladiščenju - pravo kraja, kjer je imel skladiščnik ob prejemu ponudbe prebivališče oziroma sedež;

12)

za prevozno pogodbo - pravo kraja, kjer je imel prevoznik ob prejemu ponudbe prebivališče oziroma sedež;

13)

za zavarovalno pogodbo - pravo kraja, kjer je imela zavarovalnica (zavarovatelj) ob prejemu ponudbe prebivališče oziroma sedež;

14)

za pogodbo o avtorski pravici - pravo kraja, kjer je imel avtor ob prejemu ponudbe prebivališče oziroma sedež;

15)

za darilno pogodbo - pravo kraja, kjer je imel darovalec ob prejemu ponudbe prebivališče oziroma sedež;

16)

za borzne posle - pravo sedeža borze;

17)

za pogodbo o samostojnih bančnih garancijah - pravo kraja, kjer je imel garant ob sklenitvi pogodbe sedež;

18)

za pogodbo o prenosu tehnologije (licenc idr.) - pravo kraja, kjer je imel pridobitelj tehnologije ob;

19)

za premoženjske terjatve iz delovne pogodbe (pogodbe o delovnih razmerjih) - pravo države, v kateri se opravlja oziroma v kateri se je opravljalo delo;

20)

za druge pogodbe - pravo kraja, kjer je imel ponudnik ob prejemu ponudbe stalno prebivališče oziroma sedež.

21. člen

Za pogodbe, ki se nanašajo na nepremičnine, je treba izključno uporabiti pravo države, na katere ozemlju je nepremičnina.

22. člen

Za razmerja med pogodbenima strankama, če stranki nista določili drugače, se pravo iz 20. člena tega zakona uporabi tudi:

1)

za določitev časa, od katerega ima pridobitelj oziroma prevzemnik premične stvari pravico do njenih proizvodov in plodov;

2)

za določitev časa od katerega pridobitelj oziroma prevoznik prevzema nevarnost (riziko) v zvezi s stvarmi.

23. člen

Če se pogodbeni stranki nista dogovorili drugače, se po pravu kraja, kjer se mora stvar izročiti, presojajo način izročitve stvari in ukrepi, ki so potrebni, če je bil prevzem stvari zavrnjen.

24. člen

Za učinek odstopa terjatve ali prevzema dolga se za dolžnika oziroma upnika, ki nista sodelovala pri odstopu oziroma prevzemu, uporabi pravo, po katerem se presoja terjatev oziroma dolg.

25. člen

Za akcesorni pravni posel se uporabi pravo, ki velja za glavni pravni posel, če ni določeno drugače.

26. člen

Za enostranski pravni posel se uporabi pravo države dolžnikovega prebivališča oziroma sedeža.

27. člen

Za neopravičeno pridobitev se uporabi pravo, po katerem se presoja pravno razmerje, ki je nastalo ali je bilo pričakovano ali domnevano in je na podlagi njega prišlo do pridobitve.

Za poslovodstvo brez naročila se uporabi pravo kraja, kjer je bilo opravljeno dejanje poslovodje.

Za obveznosti iz uporabe stvari brez poslovodstva in za druge nepogodbene obveznosti, ki ne izvirajo iz odškodninske odgovornosti, se uporabi pravo kraja, kjer so nastopila dejstva, ki so povzročila obveznost.

28. člen

Če za posamezne primere ni določeno drugače, se za nepogodbeno odškodninsko odgovornost uporabi pravo kraja, kjer je bilo dejanje storjeno, ali pravo kraja, kjer je nastopila posledica, pač glede na to, katero izmed njiju je za oškodovanca ugodnejše.

Pravo iz prvega odstavka tega člena se uporabi tudi za nepogodbeno odškodninsko odgovornost, ki je nastala v zvezi s pravnimi razmerji iz 27. člena tega zakona.

Za presojo protipravnosti dejanja se uporabi pravo kraja, kjer je bilo dejanje storjeno ali kjer je nastopila posledica, če pa je bilo dejanje storjeno ali je posledica nastopila na več krajih - zadostuje, da je dejanje protipravno po pravu kateregakoli teh krajev.

29. člen

Če je dogodek, iz katerega izhaja odškodninska obveznost, nastal na ladji na odprtem morju ali na letalu, je s pravom kraja, kjer so nastopila dejstva, ki so povzročila odškodninsko obveznost, mišljeno pravo države, katere pripadnost ima ladja, oziroma pravo države, v kateri je letalo vpisano v vpisnik.

30. člen

Za dedovanje je treba uporabiti pravo države, katere državljan je bil zapustnik ob smrti.

Oporočna sposobnost se presoja po pravu države, katere državljanstvo je imel oporočitelj ob sestavi oporoke.

31. člen

Oporoka je glede oblike veljavna, če je oblika veljavna po enem naslednjih pravnih redov:

1)

po pravu kraja, kjer je bila oporoka sestavljena;

2)

po pravu države. katere državljan je bil oporočitelj, bodisi ob oporočnem razpolaganju bodisi ob smrti;

3)

po pravu oporočiteljevega prebivališča bodisi ob oporočnem razpolaganju bodisi ob smrti;

4)

po pravu oporočiteljevega bivališča, bodisi ob oporočnem razpolaganju bodisi ob smrti;

5)

po pravu Socialistične federativne republike Jugoslavije;

6)

za nepremičnine - tudi po pravu kraja, kjer je nepremičnina.

Preklic oporoke je glede oblike veljaven, če je taka oblika veljavna po kateremkoli pravu, po katerem bi bila lahko v skladu s prvim odstavkom tega člena oporoka veljavno sestavljena.

32. člen

Pogoji za sklenitev zakonske zveze se za vsako osebo presojajo po pravu države, katere državljan je ob sklenitvi zakonske zveze.

Tudi kadar so izpolnjeni pogoji za sklenitev zakonske zveze po pravu države, katere državljan je tisti, ki želi skleniti zakonsko zvezo pred pristojnim organom Socialistične federativne republike Jugoslavije, se sklenitev ne dovoli, če obstajajo zanj po pravu Socialistične federativne republike Jugoslavije zadržki v zvezi z obstojem prejšnje zakonske zveze, sorodstvom ali nesposobnostjo za razsojanje.

33. člen

Za obliko zakonske zveze se uporablja pravo kraja, kjer se zakonska zveza sklepa.

34. člen

Neveljavnost zakonske zveze (neobstoj in ničnost) se presoja po kateremkoli pravu, po katerem je bila sklenjena zakonska zveza po 32. členu tega zakona.

35. člen

Za razvezo zakonske zveze se uporablja pravo države, katere državljana sta oba zakonca ob vložitvi tožbe.

Če sta zakonca ob vložitvi tožbe državljana različnih držav, se za razvezo zakonske zveze uporabljata kumulativno pravi držav, katerih državljana sta.

Če se zakonska zveza ne bi mogla razvezati po pravu iz drugega odstavka tega člena, se za razvezo zakonske zveze uporabi pravo Socialistične federativne republike Jugoslavije, če je imel eden od zakoncev ob vložitvi tožbe prebivališče v Socialistični federativni republiki Jugoslaviji.

Če je eden od zakoncev državljan Socialistične federativne republike Jugoslavije, ki nima prebivališča v Socialistični federativni republiki Jugoslaviji, zakonska zveza pa se ne more razvezati po pravu, določenem v drugem odstavku tega člena, se za razvezo uporabi pravo Socialistične federativne republike Jugoslavije.

Zakon o ureditvi kolizije zakonov s predpisi drugih držav v določenih razmerjih (ZUKZ)

Časovnica