Odločba o ugotovitvi, da druga poved prvega odstavka 216. člena Zakona o kazenskem postopku ni v neskladju z Ustavo

663. Odločba o ugotovitvi, da druga poved prvega odstavka 216. člena Zakona o kazenskem postopku ni v neskladju z Ustavo

Številka: U-I-144/19-32

Datum: 17. 2. 2022

D E L N A   O D L O Č B A

Ustavno sodišče je v postopku za oceno ustavnosti, začetem z zahtevo skupine poslancev Državnega zbora, na seji 17. februarja 2022

Druga poved prvega odstavka 216. člena Zakona o kazenskem postopku (Uradni list RS, št. 176/21 – uradno prečiščeno besedilo) ni v neskladju z Ustavo.

O preostalem delu zahteve bo Ustavno sodišče odločilo posebej.

Skupina poslancev (v nadaljevanju predlagatelj) zahteva poleg presoje ustavnosti tretjega in sedmega odstavka 148. člena ter 149.b, 149.c, 149.č, 150.a in 156. člena tudi presojo druge povedi prvega odstavka 216. člena Zakona o kazenskem postopku (v nadaljevanju ZKP). (Glej opombo 1) Izpodbijana določba ureja hišno preiskavo ob navzočnosti pooblaščenca, ki ga po uradni dolžnosti imenuje sodišče izmed odvetnikov, če tisti, čigar stanovanje ali prostor se preiskuje, ali njegov zastopnik ni dosegljiv, pri čemer hišno preiskavo opravi preiskovalni sodnik.

Predlagatelj zatrjuje, da standard nedosegljivosti imetnika ali njegovega zastopnika ni jasen, zato naj ureditev ne bi določala ustavno dopustnega cilja in naj bi bila v neskladju z načelom pravne države iz 2. člena Ustave. Prav tako naj bi nesorazmerno posegala v ustavno pravico do nedotakljivosti stanovanja iz 36. člena Ustave in iz 8. člena Konvencije o varstvu človekovih pravic in temeljnih svoboščin (Uradni list RS, št. 33/94, MP, št. 7/94 – v nadaljevanju EKČP) in iz Splošne deklaracije človekovih pravic (Človekove pravice, Zbirka mednarodnih dokumentov, I. del, Univerzalni dokumenti, Društvo za ZN za Republiko Slovenijo, Ljubljana 1995, str. 1). Ker naj imetnik stanovanja (ali njegov zastopnik) ne bi bil obveščen niti o postavitvi pooblaščenca po uradni dolžnosti niti o tem, da se lahko v njegovi odsotnosti izvrši hišna preiskava, naj bi bila taka hišna preiskava v neskladju z drugim in tretjim odstavkom 36. člena Ustave. Zastopnik imetnika naj bi bil lahko samo nekdo, ki ga imetnik stanovanja sam imenuje vnaprej, saj naj Ustava ne bi dopuščala, da bi nedosegljivemu imetniku zastopnika imenovalo sodišče po uradni dolžnosti. Ustava naj bi omogočala hišno preiskavo v navzočnosti imetnika stanovanja in njegovega zastopnika, ne pa tudi v navzočnosti pravnih strokovnjakov, odvetnikov in preiskovalnega sodnika, ki naj bi imetnika stanovanja in njegovega zastopnika nadomeščali. Poleg tega naj bi imeli organi pregona poleg hišne preiskave na voljo druga dokazna sredstva, s katerimi naj bi bilo mogoče doseči enak cilj.

Zahteva je bila na podlagi prvega odstavka 28. člena Zakona o Ustavnem sodišču (Uradni list RS, št. 64/07 – uradno prečiščeno besedilo, 109/12, 23/20 in 92/21 – v nadaljevanju ZUstS) poslana Državnemu zboru, ki nanjo ni odgovoril.

Svoje mnenje je poslala Vlada, ki je navedla, da izpodbijana ureditev hišne preiskave brez navzočnosti imetnika ali njegovega zastopnika zasleduje legitimen cilj, tj. zagotovitev pravice do varnosti iz 34. člena Ustave. Hišna preiskava naj bi pomenila enega izmed temeljnih preiskovalnih dejanj, namenjenih preiskovanju kaznivih dejanj, pregonu storilcev ter javnopravnemu interesu. To naj bi bilo v legitimnem interesu države (2. in 135. člen Ustave). Z izpodbijano določbo naj bi se reševali v praksi sicer redki primeri nedosegljivosti imetnika prostorov. Vlada nasprotuje ozki razlagi ustavnega pogoja, da ima pravico biti navzoč tisti, čigar stanovanje ali prostori se preiskujejo, ali njegov zastopnik. Ta pogoj naj bi bilo treba razlagati namensko; navedena subjekta naj bi z aktivno prisotnostjo pri hišni preiskavi zagotovila varovanje interesov imetnika, da je preiskava izvedena korektno ter da obseg preiskave in zaseženi predmeti ustrezajo sodni odredbi. Ob upoštevanju tega namena naj bi zakonodajalec poskušal zagotoviti smiselno enake varovalke tudi v primeru nedosegljivega imetnika oziroma njegovega zastopnika. V nasprotnem primeru naj bi nedosegljivi imetnik prostorov s trajnim in zlonamernim izogibanjem preprečil izvedbo hišne preiskave, kar naj bi bilo sporno zlasti v primerih povezanih in istočasnih hišnih preiskav. Država naj bi imela legitimen interes preprečevati take zlorabe, pooblaščenec, ki je pravni strokovnjak, imenovan po uradni dolžnosti, pa naj bi kredibilno zastopal interese nedosegljivega imetnika. Nedosegljivost imetnika naj bi bila abstraktni pravni pojem, ki naj bi ga napolnila praksa. Pri tem naj bi morala država izkazati dolžno skrbnost pri iskanju imetnika prostorov, kar pa naj bi bilo odvisno od okoliščin konkretnega primera. Imetnik naj bi še vedno imel ex post možnost zahtevati izločitev dokazov, pridobljenih s kršitvijo človekovih pravic in temeljnih svoboščin. Dodatna varovalka naj bi bila tudi v tem, da naj bi tako hišno preiskavo izvedel preiskovalni sodnik. Po mnenju Vlade naj bi izpodbijana ureditev ustrezno zagotavljala varovanje integritete izvedbe hišne preiskave in interesov nedosegljivega imetnika prostorov.

Ustavno sodišče je mnenje Vlade poslalo predlagatelju, ki nanj ni odgovoril.

Ustavno sodišče je s sklepom št. U-I-144/19 z dne 4. 7. 2019 (Uradni list RS, št. 48/19) sklenilo, da bo zadevo obravnavalo absolutno prednostno. S sklepom št. U-I-144/19 z dne 9. 10. 2019 (Uradni list RS, št. 66/19) je do svoje končne odločitve začasno zadržalo izvrševanje druge povedi prvega odstavka 216. člena ZKP.

Na podlagi prvega odstavka 6. člena ZUstS in ob smiselni uporabi prvega odstavka 314. člena Zakona o pravdnem postopku (Uradni list RS, št. 73/07 – uradno prečiščeno besedilo, 45/08 in 10/17 – ZPP) je Ustavno sodišče ocenilo, da je zahteva v delu, ki se nanaša na drugo poved prvega odstavka 216. člena ZKP, zrela za odločitev. O delu zahteve, ki se nanaša na oceno ustavnosti tretjega in sedmega odstavka 148. člena ter 149.b, 149.c, 149.č, 150.a in 156. člena ZKP, bo Ustavno sodišče odločilo posebej (2. točka izreka).

Izpodbijana določba ZKP določa:

»Če tisti, čigar stanovanje ali prostor se preiskuje, ali njegov zastopnik ni dosegljiv, mu postavi sodišče pooblaščenca po uradni dolžnosti izmed odvetnikov, hišno preiskavo pa opravi preiskovalni sodnik.«