TFL Vsebine / Odločbe Upravnega sodišča

Tožbi se delno ugodi. Odločba Davčne uprave Republike Slovenije, Davčnega urada Ljubljana, št. DT 610-1264/2008 24 0803 36 z dne 3. 12. 2008 se v točki I.1. delno, za znesek 73.200,00 EUR dodatno ugotovljene davčne osnove (iz naslova davčno nepriznanih odhodkov po računu družbe A. d.o.o.) in od nje odmerjeni davek od dohodkov pravnih oseb za leto 2007 v znesku 16.836,00 EUR s pripadajočimi obrestmi v znesku 490,81 EUR ter v točki I.2 v celoti odpravi in zadeva v tem obsegu vrne istemu organu v ponovni postopek.

V ostalem se tožba zavrne.

Tožena stranka je dolžna tožeči stranki povrniti stroške tega postopka v znesku 540 EUR v roku 15 dni od vročitve te sodbe, od poteka tega roka dalje do plačila z zakonskimi zamudnimi obrestmi.

Odločitev, da se tožniku davčno ne prizna odhodek po računu ameriške družbe G., je pravilna in skladna z zakonom. Navedeni račun ne zadosti zahtevam SRS. Iz njega sledi le, da se tožniku zaračunavajo stroški raziskave. Raziskava, ki se zaračunava, ni konkretno navedena. Račun se tudi ne sklicuje na pogodbo, na podlagi katere naj bi storitev bila opravljena. Račun torej identifikacije zaračunane storitve ne omogoča. Sodišče tako pritrjuje ugotovitvi, da je tožnik obravnavani poslovni dogodek knjižil na podlagi neverodostojnih knjigovodskih listin in da zatrjevanega poslovnega dogodka ni dokazal. V zvezi z navedbo tožnika o nelogičnosti zahteve po skladnosti računa tuje družbe s SRS, sodišče poudarja, da odločitev ne temelji zgolj na presoji formalne pravilnosti prejetega računa, temveč na presoji vseh listin, ki jih je v dokaz resničnosti, vsebine in obsega poslovnega dohodka predložil tožnik. Odločitev je zato v celoti utemeljena že v določbah tretjega odstavka 12. člena ZDDPO-2 in SRS 21.

Tožba je utemeljena v delu, ki se nanaša na račun družbe A. d.o.o. Davčni organ predložene listine presodi kot neverodostojne, ker tožnik ni dokazal, da je zaračunano storitev opravila družba A. d.o.o. Šele iz odgovora na pripombe izhaja, da je takšna presoja v bistvenem utemeljena z ugotovitvijo, da je družba D. na tožnika (v breme odhodkov) prenesla le dobiček, dosežen na podlagi pogodb, sklenjenih z ministrstvom. Zadostne dejanske podlage za takšen sklep sodišče v razlogih izpodbijane odločbe in vpogledani dokumentaciji ne najde. Davčni organ bi predloženi dopis ministrstva moral presojati v smislu proste presoje dokazov, ne pa ga zavrniti kot mnenje, ki ga pri odločanju ne zavezuje. Vsebina predloženega potrdila, ki po presoji sodišča zatrjevane poslovne dogodke vsaj verjetno izkazuje, bi ob dvomu o resničnosti njegove vsebine narekovala dodatne proizvode na ministrstvu in zaslišanje oseb, ki so sodelovale v poslovnih dogodkih.