TFL Vsebine / Odločbe Višjih sodišč

I. Pritožba se zavrne in se potrdi sodba sodišča prve stopnje.

II. Pravdni stranki nosita vsaka svoje stroške pritožbenega postopka.

Pravica zahtevati zapuščino kot zapustnikov dedič zastara nasproti poštenemu posestniku v enem letu, odkar je dedič zvedel za svojo pravico in za posestnika stvari zapuščine, najpozneje pa v desetih letih, računajoč za zakonitega dediča od zapustnikove smrti, za oporočnega dediča pa od razglasitve oporoke. Nasproti nepoštenemu posestniku zastara ta pravica v dvajsetih letih. Na dolžino zastaralnega roka torej odločilno vpliva (ne)poštenost posestnika zapuščine. Nepošten je tisti posestnik, ki ve, da je (samo tožnik ali tudi) tožnik pravi dedič. Šteje se, da je posestnik zapuščine pošten že, če je „znatno verjetno“, da mu zapuščina pripada, in ne šele v primeru, če je to gotovo.

Univerzalno pravno nasledstvo pomeni prehod vseh pravic in obveznosti - prvi toženec je zato vstopil v pravni položaj pok. oporočne dedinje in je dolžan izpolniti le tisto, kar bi bila, če ne bi umrla pred vložitvijo tožbe, dolžna izpolniti ona. Vprašanje (ne)poštenosti se zato zanj ne presoja samostojno, ampak je odločilna le (ne)poštenost njegove pravne prednice.

Tožnika sta zapustnikova zakonita dediča, ne pa njegova nujna dediča (25. člen ZD). To pomeni, da bi dedovala le v primeru, če bi oporočna dedinja umrla pred zapustnikom, če bi se dedovanju odpovedala ali pa v primeru, če bi bilo ugotovljeno, da je zapustnikova oporoka iz kateregakoli razloga neveljavna. Dejstvo, da tožnika nista nujna dediča, je za presojo (ne)poštenosti oporočne dedinje odločilno in ta primer loči od primerov iz sodne prakse, na katere se tožnika sklicujeta.