TFL Vsebine / Odločbe Vrhovnega sodišča

Revizija se zavrne.

Tožeča stranka sama krije stroške revizije.

Tožeča stranka mora toženi stranki povrniti 2.074,68 EUR stroškov revizijskega odgovora, v 15 dneh od vročitve sodbe, v primeru zamude z zakonskimi zamudnimi obrestmi od šestnajstega dne od vročitve sodbe.

Da bi v obravnavanem sporu zadostila zahtevi po konkretizaciji in zadostnem substanciranju ugovora zastaranja, ki sicer predstavlja materialnopravni ugovor prenehanja izterljivosti terjatve, bi morala tožena stranka, ki se je na ta ugovor sklicevala, v okviru trditvene in dokazne podlage ponuditi dejanske predpostavke za njegovo utemeljitev. Tako bi morala navesti »dejstva, ki so potrebna za odločitev o ugovoru zastaranja«, oziroma »dejstva, ki se nanašajo na začetek in konec zastaralnega roka«.

Če se je tožeča stranka kljub nekonkretiziranemu in nezadostno substanciranemu ugovoru zastaranja spustila v obravnavanje tega ugovora, v ugotavljanje dejstva, kdaj naj bi izvedela za povzročeno škodo, je treba šteti, da je konkludentno privolila v obravnavanje utemeljenosti podanega ugovora zastaranja.

ZOR je v prvem odstavku 376. člena določal, da »odškodninska terjatev za povzročeno škodo zastara v treh letih, odkar je oškodovanec zvedel za škodo in za tistega, ki jo je napravil«. Sodna praksa šteje, da je ta pogoj izpolnjen, ko so oškodovancu znane (ali bi mu ob običajni skrbnosti mogle biti znane) okoliščine, na podlagi katerih je mogoče ugotoviti obseg in višino škode oziroma ko bi lahko določil višino odškodninskega zahtevka. Ni potrebno, da bi bila škoda določena; zadošča, da je določljiva.