TFL Vsebine / Odločbe Vrhovnega sodišča

Revizija se zavrne.

Kavza predmetnega dogovora je bila, da je tožnik upravičen do vtoževane provizije le v primeru, če kot lastnik prenese na toženo stranko svojo blagovno znamko. Ker tega ni več mogel storiti, saj je tožena stranka v sodnem postopku dosegla razveljavitev registracije blagovne znamke na njegovo ime (in torej kot nelastnik ni mogel izpolniti obveznosti iz pogodbe), je naknadno odpadla podlaga oziroma kavza omenjenega pogodbenega dogovora. Tudi sam je z neizpolnitvijo pogodbe in upoštevaje dejstvo, da je tožena stranka pridobila znamko na drug način, povzročil, da je kavza pogodbe odpadla. Odpadla je vzajemnost dajatev, zato je dogovor z dne 5. 2. 2007 prenehal veljati. Iz takšnega posla, ki ne velja več oziroma je ničen, ne more ničesar zahtevati (primerjaj v izpodbijani sodbi pravilno uporabljeni določbi prvega in četrtega odstavka 39. člena OZ).

Možnost uporabe pravnega instituta spremenjenih okoliščin torej ne izključuje obrazloženih pravil o neveljavnosti pogodbe zaradi kasneje odpadle kavze.

Revident se neutemeljeno sklicuje tudi na 117. člena OZ - nemožnost izpolnitve, za katero naj bi - kot še prav tako zmotno meni v reviziji - odgovarjala tožena stranka. Namreč – nemožnost izpolnitve pogodbe je po dejanskih ugotovitvah obeh nižjih sodišč povzročil (zagrešil) sam zaradi nezakonite pridobitve blagovne znamke; v sodnem postopku zaradi razveljavitve blagovne znamke je bilo ugotovljeno, da si ni pridobil niti dovoljenja tožene stranke za prenos blagovne znamke na njegovo ime. Zato v smislu navedene določbe (prvi odstavek cit. člena) nima nobenih zahtevkov. Tožena stranka pa nima več pravnega interesa oziroma niti podlage za vložitev tožbe v smislu tretjega odstavka cit. člena, saj je dosegla izpolnitev na drug način – s pridobitvijo blagovne znamke nazaj na svoje ime v omenjenem upravičeno sproženem sodnem postopku.