TFL Vsebine / Odločitve Ustavnega sodišča

Drugi odstavek 28. člena Zakona o delovnih in socialnih sodiščih (Uradni list RS, št. 2/04 in 10/04 - popr.) se razveljavi.

Izpodbijana določba drugega odstavka 28. člena Zakona o delovnih in socialnih sodiščih določa, da se šteje, da je tožeča stranka umaknila tožbo, če se neupravičeno ne udeleži poravnalnega naroka ali prvega naroka za glavno obravnavo. Določba v praksi pogosto učinkuje tako, da po fikciji umika tožbe in posledični ustavitvi postopka tožeča stranka ne more nikoli več sodno zavarovati svojih materialnopravnih upravičenj. Tako je zaradi strogih in kratkih prekluzivnih rokov za vložitev tožbe v velikem deležu delovnih in socialnih sporov. Drugi odstavek 28. člena Zakona o delovnih in socialnih sodiščih zaradi svojega dejanskega učinka v zvezi s togimi in kratkimi materialnimi prekluzivnimi roki za vložitev številnih tožb na področju delovnega in socialnega prava omejuje človekovo pravico tožeče stranke do sodnega varstva iz prvega odstavka 23. člena Ustave. Obravnavana sankcija za izostanek z naroka je razmeroma težka in stroga. Praviloma namreč pripelje do trajne in nepopravljive izgube sodnega varstva pomembnih pravic materialnega prava tožečih strank, in sicer na posebej občutljivem področju, kjer je močno izražena potreba po varstvu šibkejše stranke. Pozitivni vpliv drugega odstavka 28. člena Zakona o delovnih in socialnih sodiščih na hitrost in učinkovitost postopka ni tako velik, da bi odtehtal znatno težo omejitve človekove pravice do sodnega varstva. Sankcioniranje tožeče stranke zaradi neudeležbe na naroku ne more bistveno pripomoči k hitremu in učinkovitemu zaključku postopka, saj lahko sodišče tudi v primeru neudeležbe narok opravi in odloči o zahtevku. Izpodbijana ureditev prekomerno posega v človekovo pravico tožečih strank iz prvega odstavka 23. člena Ustave in jo je Ustavno sodišče razveljavilo.