Odločba o zavrnitvi ustavne pritožbe

2451. Odločba o zavrnitvi ustavne pritožbe

Številka: Up-1005/15-21

Datum: 31. 5. 2018

Ustavno sodišče je v postopku odločanja o ustavni pritožbi Jaše Drnovška, Ljubljana, ki ga zastopa Urša Chitrakar, odvetnica v Ljubljani, na seji 31. maja 2018

Ustavna pritožba zoper sodbo Vrhovnega sodišča št. II Ips 167/2013 z dne 27. 8. 2015 v zvezi s sodbo Višjega sodišča v Ljubljani št. II Cp 562/2012 z dne 19. 12. 2012 se zavrne.

Pritožnik, sin dr. Janeza Drnovška, bivšega predsednika Republike Slovenije, je zoper občino Zagorje ob Savi vložil tožbo v pravdnem postopku, v kateri je zahteval odstranitev kipa s podobo dr. Janeza Drnovška in razveljavitev poimenovanja osrednjega mestnega parka v Park dr. Janeza Drnovška. Sodišče prve stopnje je ugodilo zahtevku, ki ga je subsumiralo pod 134. člen Obligacijskega zakonika (Uradni list RS, št. 97/07 – uradno prečiščeno besedilo – v nadaljevanju OZ), Višje sodišče pa je po pritožbi tožene stranke sodbo sodišča prve stopnje spremenilo tako, da je tožbeni zahtevek pritožnika zavrnilo. Odločitev temelji na presoji, da je bil dr. Drnovšek zaradi političnih funkcij in kasneje tudi kot pisatelj in filozof, ki je nagovarjal široke množice ljudi, javna oseba najvišje stopnje, ali kot ga je označilo Višje sodišče – absolutno javna oseba par excellence. Zaradi tega se je po presoji Višjega sodišča njegovo polje zasebnosti trajno zožilo. Višje sodišče je sprejelo tudi stališče, da je med pravico do pietete svojca in osebnostno pravico pokojnega tesna prepletenost v smislu, da svojci ne morejo uspeti z odstranitvenim zahtevkom (ki ga črpajo iz lastne pravice do pietete), če s tem zahtevkom ne bi uspel niti pokojni (če bi še živel), ki bi ga črpal iz lastne osebnostne pravice. Dedičeva pravica do pietete naj bi trčila ob pravico javnosti do informiranja v enaki meri in obsegu, kot bi z njo kolidirala pokojnikova osebnostna pravica do zaščite lastne podobe in imena. Pravica do lastne podobe in imena naj bi bila za absolutno javne osebe par excellence sicer lahko omejena, vendar le, če se posega v strogo intimno sfero z namenom očitne zlonamernosti, usmerjene zgolj v potešitev zvedavosti ljudi. Postavitev kipa in imenovanje parka po stališču sodišča ne spadata v to intimno sfero. Poseg v del zasebnosti dr. Drnovška je dovoljen, ker je postavitev kipa ali poimenovanje parka v našem kulturnem krogu odraz spoštovanja in ker kip (tudi brez dodatnih oznak) lahko posreduje javnosti informacije o vlogi pokojnega kot predsednika vlade in države. Postavitev kipa in poimenovanje parka naj bi bila v interesu javnosti. Sodišče je pojasnilo tudi, da soglasje svojcev za poimenovanje javnih prostorov na podlagi Zakona o določanju območij ter o imenovanju in označevanju naselij, ulic in stavb (Uradni list RS, št. 25/08 – v nadaljevanju ZDOIONUS) in Zakona o varstvu osebnih podatkov (Uradni list RS, št. 94/07 – uradno prečiščeno besedilo – ZVOP-1) ni potrebno.

Vrhovno sodišče je pritožnikovo revizijo zavrnilo. Strinjalo se je z razlogi Višjega sodišča. Ocenilo je, da je bil poseg v osebnostno pravico, ki jo zagotavljata 35. člen Ustave in 8. člen Konvencije o varstvu človekovih pravic in temeljnih svoboščin (Uradni list RS, št. 33/94, MP, št. 7/94 – v nadaljevanju EKČP), sorazmeren z javnim interesom, in sicer z interesom, da se ohranja spomin na državnika, ki je pozitivno zaznamoval zgodovino države. Izkaz javnega interesa naj bi bil tudi v tem, da sta bila postavitev kipa in poimenovanje parka storjena v občini, kjer se je dr. Drnovšek rodil, in da se je v žalno knjigo vpisalo 5000 ljudi. Kot zakonsko podlago za poseg sodišče navaja ZDOIONUS. Sprejelo je tudi stališče, da dediči ne morejo preprečiti ohranjanja spomina na dr. Drnovška, ki je bil absolutno javna oseba par excellence, s sklicevanjem na pravico do pietete, lahko pa bi to preprečili, če bi šlo za ohranjanje dobrega imena pokojnega.

Pritožnik izpodbija odločitev Višjega in Vrhovnega sodišča in zatrjuje kršitev pravic iz 22. in 35. člena Ustave ter 8. člena EKČP. Odločitvi Vrhovnega sodišča očita nelogičnost, ker naj bi vsebovala nezdružljivi stališči. Pritožnik šteje, da je Vrhovno sodišče spor presojalo kot kolizijo med osebnostno pravico pritožnika na eni strani in pravico (občine) do svobode izražanja na drugi, čeprav naj bi se hkrati sklicevalo na stališča Ustavnega sodišča, iz katerih izhaja, da občina ne more biti nosilka pravice do svobode izražanja. Vrhovnemu sodišču očita tudi, da ni odgovorilo na vsa vprašanja, glede katerih je sicer revizijo dopustilo. Neobrazložena naj bi ostala tudi stališča, da postavitev kipa in poimenovanje parka služita javni koristi, da je lahko občina nosilec pravice do svobode izražanja in da sta lahko postavitev kipa in poimenovanje parka v javnem interesu, četudi je takšno ravnanje v nasprotju z vrednotami in voljo pokojnega ter njegovih dedičev. Pritožnik očita Vrhovnemu sodišču tudi, da ni navedlo pravne podlage, na podlagi katere sme občina poimenovati park in postaviti kip, oziroma da se je v tem delu napačno sklicevalo na določbo ZDOIONUS. Sklicujoč se na prakso Ustavnega sodišča opozarja še, da v primerih, ko instančno sodišče na podlagi drugačne razlage predpisov spremeni odločitev nižjega sodišča, ne sme spregledati bistvenih razlogov, s katerimi je nižje sodišče utemeljilo izdajo za stranko ugodne sodne odločbe.

Pritožnik meni, da sta sodišči spor reševali kot konflikt med pravicami iz 35. in 39. člena Ustave, in opozarja, da je ostalo neodgovorjeno ključno vprašanje, in sicer, ali je občina lahko nosilka ustavno zagotovljene pravice do svobode izražanja. Trdi, da sta se sodišči nepravilno sklicevali na prakso Evropskega sodišča za človekove pravice (v nadaljevanju ESČP). Sodbe, ki se nanašajo na pravico do svobode izražanja, na podlagi katerih sodišči utemeljujeta odločitev, naj ne bi bile uporabljive za obravnavno zadevo. V zvezi s tem se pritožnik sprašuje, ali je ravnanje občine, ki postavi kip oziroma poimenuje park, poseg javne oblasti v zasebnost pritožnika in njegovega očeta in ali je ravnanje primerljivo s položajem, v katerem bi v njuno zasebnost posegli mediji zaradi zagotavljanja pravice do obveščenosti. Če bi sodišče razrešilo to vprašanje, bi šele lahko v naslednjem koraku ocenilo dopustnost posega v pravico pritožnika. Sodišči naj bi v celoti prezrli pritožnikovo pravico do pietete. Pritožnik zatrjuje, da je protiustavno stališče, po katerem dediči t. i. absolutno javnih oseb par excellence ne morejo preprečiti obeleževanja spomina na to osebo.