TFL Vsebine / Odločbe Višjih sodišč

I. Pritožba se zavrne in se sodba sodišča prve stopnje potrdi.

II. Vsaka stranka krije svoje stroške pritožbenega postopka.

Načelno drži, da terjatev, ki jih imajo komitenti do svojih bank, ni mogoče preprosto pobotati s terjatvami bank, ki jih imajo te do svojih komitentov. Tako je stališče pravne teorije in sodne prakse. Toda prepoved pobotanja ni absolutna (tako teorija in tudi sodna praksa), temveč se stranki lahko dogovorita/sporazumeta, da je pobot tudi v takem primeru dopusten, pri čemer bi za varstvo pravnih interesov varovane stranke zadoščalo že, če bi bilo določeno, da lahko pobotno izjavo izjavi samo upnik takšne terjatve.

V obravnavani zadevi sta tožnika ob podpisu pogodbe za osebni oziroma poslovni račun soglašala, da so del pogodbene materije tudi vsakokratni splošni pogoji in sta banko pooblastila, da brez njune dodatno pridobljene izjave opravi pobot. Pogodbena dikcija „brez naloga imetnika računa“ je popolnoma jasna in drugačne razlage niti ne dopušča. Prav nobenega dvoma ni, da sta komitenta v primerih iz splošnih pogojev (neporavnane terjatve do imetnika računa iz pogodbe in iz naslova drugih pogodbenih in nepogodbenih razmerij), vnaprej odpovedala podajanju izjave iz 312. člena OZ – pisnemu nalogu in s tem banki omogočila, da izvede pobot, ko in če se bodo zanj stekli pogoji.

Splošni pogoji so resda strogi, a tožnika sta nanje pristala, ne drži pa, da jima jemljejo kakršne koli ugovore oziroma da sta z njihovim sprejetjem izgubila pravice iz pogodbe ali roke ali bi bili sicer pretirano nepravični oziroma strogi. Tožnika sta se s podpisom pogodbe in sprejetjem splošnih pogojev vnaprej odpovedala le pravici do podajanja posebne izjave ob steku pogojev za pobot, vse ostale ugovore in pravice pa sta obdržala, kar dokazuje sam potek tega postopka, v katerem sta uveljavljala ugovore iz temeljnega posla (poroštva), vendar z njimi pač nista uspela.