TFL Vsebine / Odločbe Višjih sodišč

I. Pritožbi se zavrneta in se sodba sodišča prve stopnje potrdi.

II. Pravdni stranki sami nosita svoje stroške pritožbenega postopka.

Pritožbeno navajanje, da je odškodninska obveznost zakonska (obveznost) ter da zato sodišče prve stopnje v zvezi z vtoževano terjatvijo ne bi smelo upoštevati (v 376. člen OZ urejenega) pravila ne ultra alterum tantum, ne drži. Določba 376. člena OZ je namreč vse od uveljavitve OZ (1. 1. 2002) do dne 22. 5. 2007, ko je začel veljati Zakon o spremembi in dopolnitvi Obligacijskega zakonika (OZ-A), ki za zamudne obresti ne določa več pravila ne ultra alterum tantum (črtal je 376. člen), veljala tako za pogodbene kot (zakonske) zamudne obresti. To pa (z drugimi besedami) pomeni, da je veljala tudi za tek (zakonskih) obresti od t.i. zakonskih (oziroma neposlovnih) obligacij.

ZPP ločevanja uspeha po temelju in višini zahtevka ne pozna, dopušča pa to sodna praksa v določenih (predvsem odškodninskih) primerih, v katerih to zaradi obsežnosti dokazovanja temelja predstavlja primernejši (pravičnejši) pristop. Gre za primere, ko je predstavljalo izvajanje dokazov glede temelja pretežni, pa tudi izrazito dražji del dokaznega postopka.

Sodišče prve stopnje je pojasnilo, zakaj se je (spričo neobstoja za izdelavo zanesljive cenitve potrebnih podatkov) kljub angažiranju dveh izvedencev izkazalo, da se uporabi prostega preudarka pri ugotavljanju vrednosti nepremičnine ni moč izogniti.