TFL Vsebine / Odločbe Višjih sodišč

Pritožbi se ugodi in se izpodbijana sodba spremeni tako, da glasi:

"Tožbeni zahtevek na odpravo odločbe št. ... z dne 23. 7. 2018, ki jo je izdala tožena stranka, se zavrne.

Tožeča stranka krije sama svoje stroške postopka."

Po naravi predstavlja plačilo prispevkov za socialno varnost samozaposlenim v kulturi, obliko državne pomoči de minimis. Bistveno je, da se subjekt kot prejemnik ukvarja z gospodarsko dejavnostjo, ne glede na njegov pravni status, pravno organizacijsko obliko ali način financiranja, kamor so po mnenju Ministrstva za finance skladno s pojasnilom Ministrstva za kulturo uvrščeni tudi samozaposleni v kulturi.

Materialnopravno stališče sodišča, da je zaradi neupoštevanja odhodkov, zaposlenim z visokimi odhodki onemogočeno uveljavljanje pravice do plačila socialnih prispevkov iz državnega proračuna in da način ugotavljanja dohodkovnega položaja upravičenca onemogoča spoštovanje namena ZUJIK, zaradi česar krši ustavno zagotovljeno pravico do socialne varnosti, je zmotno.

Primarno se socialna varnost samozaposlenih v kulturi res zagotavlja z instituti, ki jih predvideva splošna zakonodaja s področja socialne varnosti, kar je nenazadnje tudi razvidno iz opredelitve instituta plačila prispevkov za socialno varnost iz državnega proračuna, ko kot upravičence opredeli zaposlene v kulturi in izvzame kot upravičence zaposlene določenih sektorjev. Že slednje potrjuje dejstvo, da gre za subvencije, ki so primarno namenjene kot spodbuda za gospodarski razvoj, vendar pa vsekakor posegajo na področje socialne varnosti samozaposlenih v kulturi. Za priznanje te pravice je bistveno ugotavljanje ali upravičenec presega cenzus, ki je določen specifično za to področje, zato je potrebno upoštevati tudi določila posebnega zakona, ki v delu načina ugotavljanja dohodkovnega položaja upravičenca odkazuje na Uredbo o samozaposlenih v kulturi.