TFL Vsebine / Odločbe Višjih sodišč

I. Pritožbe se zavrnejo in se izpodbijani sklep potrdi.

II. Pritožniki sami nosijo pritožbene stroške.

III. Pritožniki so dolžni v roku 15 dni dolžniku plačati stroške pritožbenega postopka v znesku 141.034,32 EUR, v primeru zamude z zakonskimi zamudnimi obrestmi, ki tečejo od prvega dne po poteku petnajstdnevnega roka dalje do izpolnitve obveznosti.

Dejstva, za katera pritožniki menijo, da bi jih sodišče pri odločanju o začetku postopka prisilne poravnave moralo upoštevati, so dejstva, ki sodijo v vsebinski preizkus obstoja materialnopravnih pogojev za vodenje postopka prisilne poravnave. Taka dejstva sodišče preizkuša in upošteva zgolj in šele v primeru, ko / če je vložen ugovor proti vodenju postopka prisilne poravnave in zgolj v okviru ugovornega postopka, ne morejo pa biti predmet preizkusa pri odločanju o začetku postopka prisilne poravnave, prav tako pa tudi ne pri odločanju o sklepu, s katerim je bila prisilna poravnava potrjena.

V postopku prisilne poravnave je operacionalizirano načelo absolutne prednosti, ki določa vrstni red poplačila terjatev v postopku prisilne poravnave na način, da se terjatve razvrščajo v razrede po merilu prednostnega poplačilnega upravičenja, ki ga vključujejo. Bistveni implementaciji tega načela se kažeta skozi zakonske določbe o oblikovanju razredov upnikov in skozi pravila o prenehanju korporacijskih pravic lastnikov ter postopkih zmanjšanja osnovnega kapitala.

Če je v postopku finančnega prestrukturiranja likvidacijska vrednost sredstev enaka ali manjša od vsote vseh obveznosti, to pomeni, da v primeru stečajnega postopka ne bi bilo ostanka stečajne mase, in zato delničarji v stečajnem postopku ne bi prejeli ničesar. To pa hkrati pomeni, da ob dosledni uveljavitvi načela absolutne prednosti tudi v postopku prisilne poravnave v takem primeru ne morejo obdržati korporacijskih pravic.

Ko podjetje postane insolventno, dotedanji prevladujoč interes lastnikov ni več v ospredju, pač pa to postanejo interesi upnikov.