IZREK
I. Pritožbi se delno ugodi in se prvostopenjska sodba spremeni v točki
a) I izreka tako, da je tožena stranka tožeči stranki dolžna plačati 465,25 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 30. 6. 2011 naprej.
b) II izreka tako, da je tožeča stranka dolžna toženi stranki povrniti 91,79 EUR stroškov prvostopenjskega postopka v 15 dneh, v primeru zamude z zakonskimi zamudnimi obrestmi od prvega dne po poteku roka za prostovoljno izpolnitev obveznosti, do plačila.
II. V preostalem, nespremenjenem delu se pritožba zavrne in se izpodbijana sodba potrdi.
III. Tožeča stranka mora toženi stranki povrniti 4,59 EUR stroškov pritožbenega postopka v 15 dneh, v primeru zamude z zakonskimi zamudnimi obrestmi od prvega dne po poteku roka za prostovoljno izpolnitev obveznosti, do plačila.
JEDRO
Glede na 1. in 2. odstavek 82. člena ZASP mora uporabnik dela voditi ustrezne knjige o dohodku in avtorju omogočiti vpogled v knjige. Glede na to, da te določbe govorijo o dohodku, kar se lahko razloži kot razliko med prihodki in odhodki, ima avtor pravico do vpogleda v oboje. Pravico ima torej zahtevati podatke tako o prihodkih, kot tudi o odhodkih, ker je mogoče šele iz obojega skupaj izračunati dohodek.
Glede na to, da 82. člen ZASP ne opredeljuje dohodka in dosedanjo sodno prakso, ki je zanikala dolžnost razkrivanja podatkov o izdatkih (odhodkih) je jasno, da toženi stranki ni mogoče očitati hude malomarnosti, ker ni razkrila podatka o izvajalcem prireditev plačanih bruto honorarjih.
Ravnanje tožene stranke je bilo hudo malomarno zato, ker je tožena stranka delno poravnala svojo obveznost šele približno dve leti in pol po nastanku obveznosti, in poleg tega tudi le deloma. Tako ne bi ravnala niti povprečno skrbna oseba. Povprečno skrbna oseba poravna, če je višina zneska sporna, vsaj tisti del terjanega zneska, glede katerega ne more imeti utemeljenih dvomov. Tožena stranka je s svojim drugačnim ravnanjem hudo malomarno kršila avtorsko pravico tožeče stranke.
Pritožbeno sodišče se ne strinja, da avtor ne more zahtevati civilne kazni zato, ker je ta podobna pogodbeni kazni, ta pa se za denarne obveznosti sploh ne more dogovoriti. Najprej že zato, ker 168. člen ZASP ne pozna takšne omejitve, kot je 3. odstavek 247. člena OZ. Ta bi bila glede na okoliščine tudi nesmiselna. Ker so avtorski honorarji praviloma dogovorjeni v denarju (tako tudi glede na tarifo tožeče stranke v P 1998), bi torej takšno stališče pomenilo, da bi bil 3. odstavek 168. člena ZASP v skoraj vseh primerih praktično neuporaben.
Za ogled celotnega dokumenta je potrebna prijava v portal.
Začnite z najboljšim.
VSE NA ENEM MESTU.