TFL Vsebine / Pravna mnenja

ORIGINAL:
Z uveljavitvijo zakona o urejanju naselij in drugih posegov v prostor
(Ur. l. SRS št. 18/84) je prenehal veljati 41.f člen zakona o
urbanističnem planiranju (Ur. l. SRS št. 16/67, 27/72 in 8/78). Zato
po uveljavitvi novega zakona ni več mogoče na podlagi 41.f člena
zakona o urbanističnem planiranju izdati odločbe o odstranitvi
naseljene stanovanjske hiše, razvrščene po 2. alinei 1. odst. tega
člena. Morebitne že izdane in pravnomočne take odločbe tudi ni mogoče
izvršiti brez izvršljive odločbe o izselitvi.

Upravni organ prve stopnje je v upravno izvršilnem postopku odločil,
da mora tožnik v 15 dneh od prejema sklepa o dovolitvi izvršbe
odstraniti stanovanjsko hišo in da bo upravni organ odredil
odstranitev objekta po drugi osebi, v kolikor ga zavezanec ne bo sam
odstranil.
Zoper prvostopni sklep o dovolitvi izvršbe se je pritožil zavezanec
iz razlogov, da v hiši stanuje z družino in da se nima kam preseliti.
Republiški komite za varstvo okolja in urejanje prostora je pritožbo
zavrnil z utemeljitvijo, da so za dovolitev izvršbe izpolnjeni vsi
pogoji po zakonu o splošnem upravnem postopku.
Proti odločbi organa druge stopnje je sprožil zavezanec upravni spor
iz istih razlogov, kot jih je navedel že v pritožbi.
Sodišče je v upravnem sporu tožbi tožnika ugodilo in odpravilo
odločbo tožene stranke. V razlogih sodbe pa je navedlo naslednje:
Tožnik stanuje v stanovanjski hiši, zgrajeni pred letom 1978 in
razvrščeni po merilih odloka o razvrščanju objektov, ki so bili v
uporabi pred 16.4.1978 (Ur. l. SRS, št. 20/79), v kategorijo
objektov, za katere se ne more izdati lokacijsko dovoljenje in se
morajo odstraniti, vendar pa se odstranitev odloži za čas, dokler ne
bo nastopila potreba za izvajanje urbanističnega dokumenta na
konkretnem zemljišču. Sodišče se ni spuščalo v presojo zakonitosti
izvršilnega naslova, ker je le-ta pravnomočen (tožnik je namreč zoper
izvršilni naslov vložil pritožbo, ni pa sprožil upravnega spora).
Vendar je v zvezi z izvršilnim postopkom, v katerem gre za način
izvršbe, moralo poseči tudi v razlago 41.f člena zakona o
urbanističnem planiranju (Ur. l. SRS, št. 16/67, 27/72 in 8/78). Z
dopolnjenim 41.f členom v letu 1978 je ta zakon v bistvu na novo
uredil vprašanja vseh nedovoljenih gradenj, ki so bile ob uveljavitvi
navedene določbe zakona že v uporabi, tudi stanovanjskih hiš, ki so
jih lastniki uporabljali za stanovanje. Ni pa posebej uredil
vprašanja izselitve iz take stanovanjske hiše, če jo je bilo treba
podreti. Tudi zakon o urejanju naselij in drugih posegov v prostor
(Ur. list SRS, št. 18/84 in 37/85), na podlagi katerega so določbe
41.f člena zakona o urbanističnem planiranju prenehale veljati,
vprašanja odstranitve naseljene stanovanjske hiše, ki ni bila
odstranjena v času veljavnosti 41.f člena prejšnjega zakona, ni
posebej uredil. Če torej stanovanjska hiša, ki je bila v uporabi
že ob uveljavitvi zakona o spremembah in dopolnitvah zakona o
urbanističnem planiranju (dne 16.4.1978) ni bila takoj odstranjena po
določbi 41.f člena in jo je lastnik še naprej uporabljal za
stanovanje (in tako njegovo ravnanje niti ni bilo v nasprotju z
zakonom), je to po presoji sodišča situacija, ki jo ureja zakon o
razlastitvi in o prisilnem prenosu pravice uporabe (Ur. l. SRS, št.
5/80). Po tem zakonu je namreč tudi objekt, zgrajen brez predpisanega
dovoljenja, možno razlastiti, le da prejšnji lastnik takega objekta
nima pravice do odškodnine (35. člen), ima pa ob izselitvi pravico do
najpotrebnejših prostorov (25. člen). V 3. odstavku 25. člena je tudi
določeno, da odloči o izselitvi občinski upravni organ, pristojen za
stanovanjske zadeve, po tem, ko razlastitveni upravičenec zagotovi
najpotrebnejše prostore, če se seveda razlastitveni upravičenec in
prejšnji lastnik ne sporazumeta o izselitvi iz razlaščene
stanovanjske hiše.
Sodišče je torej, glede na dejansko stanje, da tožnik z družino
stanuje v stanovanjski hiši, ki je predmet odstranitve, presodilo, da
izvršitev odstranitve objekta po drugi osebi brez izvršilnega naslova
o izselitvi po 25. členu zakona o razlastitvi in o prisilnem prenosu
pravice uporabe oziroma brez da se tožnik z družino sam izseli iz
zadevne stanovanjske hiše, ni možna.