TFL Vsebine / Odločbe Višjih sodišč

I. Pritožba tožene stranke se glede izpodbijane I. in II. točke izreka sodbe zavrne kot neutemeljena in v tem obsegu potrdi izpodbijana sodba, pritožbi pa se ugodi glede izpodbijane IV. točke izreka sodbe in se v tem delu izrek sodbe spremeni tako, da sedaj glasi: ″II. Tožena stranka je dolžna povrniti tožeči stranki njene pravdne stroške v znesku 5.753,78 EUR v roku 15 dni od pravnomočnosti sodbe, v primeru zamude pa z zakonskimi zamudnimi obrestmi, ki začnejo teči prvi dan po poteku paricijskega roka dalje do plačila.″

II. Tožena stranka mora tožeči stranki povrniti stroške odgovora na pritožbo v znesku 924,79 EUR v roku 15 dni od prejema te sodbe, v nasprotnem za ves čas zamude z zakonskimi zamudnimi obrestmi.

III. Tožena stranka nosi sama svoje pritožbene stroške.

Negatorna tožba po 99. členu SPZ je tožba, s katero lastnik (ali domnevni lastnik) uveljavlja pravno varstvo, če ga kdo tretji protipravno vznemirja in sicer kako drugače, ne pa z odvzemom stvari in sicer tako, da s tožbo zahteva, da vznemirjanje preneha ali se prepove nadaljnje vznemirjanje. Tožnik mora v pravdi dokazati, da je lastnik oziroma imetnik druge pravice, ki mu omogoča aktivno legitimacijo za spor in dokazati zatrjevano vznemirjanje, ki ga zakon ne opredeli določno, zato gre za pravni standard, ki ga mora glede na trditve tožeče stranke in ugotovljeno dejansko stanje v okoliščinah konkretnega primera napolniti sodišče.

S pravnomočno sodbo je bilo pravnomočno odločeno o ugovornih trditvah tožene stranke kot o prejudicialnih vprašanjih in na to pravnomočno odločitev je sodišče v sporni zadevi vezano in je v procesnem smislu tako že bilo odločeno o ugovorih, ki jih je tožena stranka uveljavljala v tej pravdi in to z učinkom pravnomočnosti. Če je o predhodnem vprašanju že bilo pravnomočno odločeno, sodišče o tem vprašanju ne sme znova odločati, temveč mora sodbo vzeti za podlago svoje odločitve.

Detencija - imetništvo pomeni samo določeno pooblastilno razmerje do stvari in je posestnik tisti, po čigar navodilih detentor nastopa in ravna. Temeljni predpostavki za opredelitev imetništva sta: 1) da določena oseba izvaja dejansko oblast na stvari za drugega in 2) da to izvajanje izhaja iz nekega pravnega razmerja, ter da obstoji dolžnost ravnati se po navodilih drugega posestnika. Detentor ni posestnik, zato mu lastnik ne izroči stvari v posest, ampak samo v detencijo in ne zastopa lastnih interesov, temveč zastopa gospodarjeve interese.

Sodišče skladno z določbo 311. člena ZPP odloča po stanju ob koncu glavne obravnave, kar pomeni, da se na ta dan ugotavlja dejansko stanje na podlagi do tedaj podanih trditev in dokazov, kasneje nastala dejstva in dokazi, pa ne morejo vplivati na presojo sodišča v obravnavani zadevi in na odločitev pritožbenega sodišča.